Sv. Marko 4 - Živa Nova zaveza

Prispodoba o sejalcu: Samo poslušati še ne pomeni verovati

¹ Spet se je zbrala velika množica ljudstva, ko je Jezus govoril ob jezeru. Zato je šel v čoln in od tam govoril ljudem na obali.

² Kar jim je želel povedati o Bogu, jim je pojasnjeval z raznimi primeri:

³ “Poslušajte me! Neki kmet je posejal seme.

⁴ Nekaj zrnja je padlo na pot. Ptice so ga takoj pozobale.

⁵ Nekaj ga je padlo na skalnata tla, kjer je bila plast zemlje zelo tanka. Tu je seme sicer hitro pognalo;

⁶ ko pa je pripekalo sonce, so rastlinice usahnile, ker v tanki plasti zemlje ni bilo dovolj vlage.

⁷ Nekaj semena je padlo med trnje, ki se je tako razbohotilo, da je zadušilo mlade rastline.

⁸ Preostalo seme je padlo na plodna tla in prineslo trideseteren, šestdeseteren in celo stoteren sad.

⁹ Dobro prisluhnite temu, kar vam govorim!”

¹⁰ Pozneje, ko je Jezus s svojimi dvanajsterimi učenci in z nekaterimi drugimi spremljevalci ostal sam, so ga le-ti vprašali: “Zakaj pripoveduješ te primere?”

¹¹ Odgovoril jim je: “Vi razumete skrivnosti Božjega kraljestva. Drugim pa jih pojasnjujem s prispodobami, tako da

¹² ‘lahko gledajo, pa ne vidijo in poslušajo, pa ne razumejo, sicer bi se mogli obrniti k Bogu, on pa bi jim odpustil.’ ”

¹³ Istočasno pa je dejal svojim učencem: “Vidim, da tudi vi niste razumeli tega enostavnega primera. Kako boste potem doumeli vse ostalo?

¹⁴ Kdor nosi Božjo besedo ljudem, je kot kmet, ki seje seme.

¹⁵ Poteptana zemlja, na katero pade nekaj zrn, je slika trdosrčnih ljudi. Oni poslušajo Božje sporočilo, potem pa pride satan in jim vse odnese.

¹⁶ Skalnata tla je slika ljudi, ki Božjo besedo sprejmejo hitro in z velikim navdušenjem.

¹⁷ Žal pa beseda ne more prodreti dovolj globoko v njihova življenja. Začnejo dobro, če pa zaradi vere pridejo v težave, ali pa jih začno preganjati, se vere odrečejo.

¹⁸ S trnjem porasla tla je slika ljudi, ki slišijo in sprejmejo Božje sporočilo.

¹⁹ Le prehitro pa skrbi vsakdanjega življenja, želja za bogastvom in navezanost na stvari tega sveta zadušijo Božje sporočilo v njihovih srcih, tako da ne more roditi sadu.

²⁰ So pa tudi rodovitna tla: ljudje, ki Božjo besedo slišijo in sprejmejo v življenje, tako da rodi sad, trideseteren, šestdeseteren in stoteren.”

Slišati in poslušati

²¹ Potem je Jezus vprašal poslušalce: “Ali prižgemo svetilko zato, da bi jo postavili pod vedro ali pod klop? Nasprotno! Prižgano svetilko postavimo na tako mesto, da razsvetljuje ves prostor. Samo tako lahko služi svojemu namenu.

²² Vse, kar je zaenkrat še skrito, bo nekoč prišlo na dan.

²³ Če imate ušesa, poslušajte!

²⁴ Bodite pozorni na to, kar slišite! Vedite, da bo merilo, s katerim merite druge, veljalo tudi za vas. Pa ne samo to, še več bodo pričakovali od vas.

²⁵ Kajti kdor že nekaj ima, bo dobil še več, kdor pa nima nič, bo izgubil še tisto malo, kar ima.”

Bog daje, da seme raste

²⁶ “Z Božjim kraljestvom je tako kot s semenom, ki ga kmet seje,” je Jezus dalje pojasnjeval.

²⁷ “Ko opravi delo, gre domov, spi in spet vstane in tako dela iz dneva v dan. Medtem ko čas mineva, seme raste, ne da bi se on pri tem kaj trudil.

²⁸ Zemlja je namreč vzrok, da seme požene in raste. Najprej je tu steblo, potem klas in nazadnje zrnje.

²⁹ Ko seme dozori, pride kmet s srpom in požanje.”

O gorčičnem zrnu: Božje kraljestvo se začenja z malim

³⁰ Končno je Jezus vprašal: “Čemu naj še primerjam Božje kraljestvo? Kateri primer bi vam lahko pomagal, da bi laže razumeli?

³¹ Božje kraljestvo bi rad primerjal zrnu gorčice. To je zelo majhno seme.

³² Ko pa ga posejemo, hitro raste in je večje od drugih biljk. Veje mu tako ojačajo, da celo ptice lahko gnezdijo v njih.”

³³ Jezus je pogosto uporabljal prispodobe, da bi ljudje lahko razumeli njegove govore.

³⁴ V prispodobah je govoril množici. Ko pa je bil pozneje sam s svojimi učenci, jim je razlagal pomen le-teh.

Gospodar vetra in valov

³⁵ Ob večeru tega dne je Jezus rekel svojim učencem: “Pridite, odpeljimo se na drugo obalo!”

³⁶ Razpustili so ljudi in odveslali v čolnu, kjer je bil tudi Jezus, čez jezero. Nekaj drugih čolnov se je prav tako namerilo na drugo stran.

³⁷ Naenkrat pa je nastal strašen vihar. Visoki valovi so premetavali čoln, ki se je napolnil z vodo in pretila je nevarnost, da se bo potopil.

³⁸ Jezus pa je spal v zadnjem delu čolna na blazini. Učenci so ga zbudili in prestrašeno zakričali: “Gospod, ali ne vidiš, da se potapljamo?”

³⁹ Jezus je takoj vstal, zapretil je vetru in zapovedal hrumečemu jezeru: “Utihni! Umiri se!” Vihar se je pomiril in zavladala je tišina.

⁴⁰ “Zakaj ste se tako prestrašili?” je vprašal Jezus svoje učence, “ali mi niti malo ne zaupate?”

⁴¹ Presenečeno so šepetali drug drugemu: “Kakšen človek! Celo veter in valovi ga poslušajo!”