Sv. Marko 11 - Živa Nova zaveza

Veličasten sprejem

¹ Ko so prišli do Betfage in Betanije v bližini Jeruzalema – to sta dva kraja na Oljski gori, je Jezus poslal dva učenca naprej z besedami:

² “Pojdita v naslednjo vas. Brž ko dospeta tja, bosta našla mladega osla. Privezan je in na njem ni še nihče jezdil. Odvežita ga in privedita ga sem.

³ Če vaju kdo vpraša, kaj delata, recita: ‘Naš Gospod potrebuje žival. Kmalu jo bo vrnil.’ ”

^4-5 Odšla sta in našla osla privezanega pred hišo. Odvezala sta ga. Ljudje, ki so tam stali, so ju vprašali: “Kaj pa delata? Zakaj potrebujeta osla?”

⁶ Odgovorila sta tako, kot jima je naročil Jezus. Potem so jima dovolili.

⁷ Učenca sta pripeljala mladega osla. Položili so plašče na žival in Jezus je sedel nanjo.

⁸ Mnogi ljudje so pogrinjali svoje plašče kot preproge pred njim, drugi so trgali zelene veje z drevja in jih polagali po poti.

⁹ Pred njim in za njim so se prerivali ljudje in klicali: “Pozdravljen, naš kralj.

¹⁰ Hvaljen bodi, ki prihajaš v imenu Gospodovem! Končno prihaja Davidovo kraljestvo! Naj bo slava Bogu!”

¹¹ Tako je Jezus prišel v Jeruzalem. Vstopil je v tempelj. Pazljivo si je vse ogledal. Zvečer pa se je vrnil s svojimi učenci v Betanijo.

Smokvino drevo

¹² Naslednje jutro, ko so odhajali iz Betanije, je bil Jezus lačen.

¹³ Že od daleč je zagledal smokvo, ki je imela gosto listje. Odšel je do nje, da bi nabral nekaj smokev. Toda ni našel drugega kot listje, kajti v tem letnem času še ni bilo sadu.

¹⁴ Učenci so slišali, kako je Jezus dejal drevesu: “Nikoli več naj nihče ne okusi tvojega sadu!”

Jezus izžene trgovce iz templja

¹⁵ Prišli so v Jeruzalem in Jezus je šel v tempelj. Tu je izgnal trgovce, ki so prodajali romarjem žrtvene živali in tudi njihove kupce je spodil. Prevrnil je mize menjalcem denarja in stojnice prodajalcem golobov.

¹⁶ Ni dovolil, da prinašajo kakršnokoli blago za prodajo v tempelj.

¹⁷ “Saj veste, kaj pravi Bog,” je zaklical vznemirjeni množici: “Moj dom naj bo mesto molitve, vi pa ste naredili iz njega razbojniški brlog.”

¹⁸ Potem ko so veliki duhovniki in verski učitelji slišali o teh dogodkih, so se čvrsto odločili, da Jezusa spravijo s poti. Bali so se vedno večjega vpliva, ki ga je Jezus imel na ljudstvo. Njegove besede so namreč zapuščale globok vtis na poslušalce.

¹⁹ Zvečer je Jezus s svojimi učenci zapustil mesto.

O moči vere

²⁰ Naslednje jutro, ko so spet šli mimo smokve, so videli, da je usahnila.

²¹ Peter se je spomnil tega, kar je Jezus rekel. “Poglej,” je rekel, “drevo, ki si ga preklel, se je posušilo.”

²² Nato je Jezus odgovoril: “Bogu morate zaupati iz vsega srca!

²³ Če verujete in nimate niti najmanjšega dvoma v srcu, lahko rečete tej gori: ‘Dvigni se z mesta in vrzi se v morje!’ in to se bo gotovo zgodilo.

²⁴ Zagotovo je tako: Vse, kar prosite, vam bo Bog dal, če trdno verujete.

²⁵ Toda, ko ga nečesa prosite, morate najprej odpustiti ljudem, ki so vam storili krivico. Potem vam bo Oče v nebesih odpustil tudi vaše grehe.

²⁶ Če pa jim nočete odpustiti, vam tudi Bog ne odpusti vaših krivic.”

Kdo je Jezusu dal oblast?

^27-28 Spet so prišli v Jeruzalem. Ko je Jezus stopil v tempelj, so prišli veliki duhovniki, verski učitelji in voditelji ljudstva k njemu in so ga nagovorili: “Kdo ti daje pravico, da na tem mestu nastopaš na tak način? Od kod imaš pooblastilo za to?”

²⁹ Jezus je odvrnil: “Najprej vas bom jaz nekaj vprašal. Če mi odgovorite, vam bom tudi jaz odgovoril na vaše vprašanje.

³⁰ Kaj menite, kako je z Janezovim krstom? Ali je od Boga ali ne? Kaj pravite?”

³¹ Razmišljali so: “Če odgovorimo: ‘Od Boga je,’ nas bo vprašal: ‘Zakaj pa ste ga zavrgli?’

³² Če pa rečemo, da ni od Boga, se bomo zamerili ljudstvu. Vsi so namreč prepričani, da je bil Janez prerok.”

³³ Tako so nazadnje odgovorili: “Ne vemo!” Na to jim je Jezus odvrnil: “Potem vam tudi jaz ne povem, kdo mi je dal to oblast.”