Sv. Lukež 7 - Živa Nova zaveza

Kje najdemo takšno vero?

¹ Potem ko je Jezus prenehal govoriti množici, je odšel v Kafarnaum.

² Prav tedaj je ležal služabnik nekega rimskega oficirja na smrtni postelji.

³ Ko je oficir izvedel, da je prišel Jezus v mesto, je poslal nekaj uglednih Judov k njemu. Zaprosili naj bi ga, da gre z njimi in ozdravi služabnika.

⁴ Prišli so k Jezusu in mu dejali: “Na vsak način moraš pomagati temu človeku!

⁵ On ljubi naše ljudstvo, saj je plačal gradnjo sinagoge.”

⁶ Jezus je šel z njimi. Še preden pa so dospeli do hiše, mu je oficir poslal nasproti prijatelje s sporočilom: “Gospod, ne trudi se, da bi prihajal na moj dom, kajti nisem vreden tega.

⁷ Zato tudi nisem sam prišel k tebi. Vem, da je dovolj, če spregovoriš samo besedo in moj služabnik bo zdrav.

⁸ Tudi jaz imam predpostavljene, sam pa zapovedujem tistim, ki so mi podrejeni. Če nekomu izmed njih rečem: ‘Pojdi!’ gre. Če drugemu naročim: ‘Pridi!’ pride. Če rečem svojemu služabniku: ‘Stori to!’ stori.”

⁹ Ko je Jezus to slišal, se je zelo čudil. Ljudem, ki so ga poslušali, je rekel: “Med vsemi Judi v Izraelu nisem srečal nikogar s tako trdno vero.”

¹⁰ Ko so se oficirjevi prijatelji vrnili, je bil služabnik zdrav.

Jezus povrne mrtvega otroka v življenje

¹¹ Ne dolgo po tem je prišel Jezus z učenci v mesto Nain. Spet je šla za njim velika množica ljudi.

¹² Ko se je približal mestnim vratom, mu je prišel nasproti pogrebni sprevod. Umrli je bil edini sin vdove. Mnogi iz mesta so šli z ženo v žalnem sprevodu.

¹³ Ko jih je Jezus videl, ga je njihova bolečina globoko ganila. “Ne jokajte!” jih je tolažil.

¹⁴ Šel je h krsti in se je dotaknil. Tisti, ki so jo nosili, so obstali. Jezus pa je spregovoril mrtvemu mladeniču: “Zapovedujem ti, vstani!”

¹⁵ Mladenič je sedel in začel govoriti. Jezus je povrnil sina materi.

¹⁶ Vsi so se prestrašili, ko so to videli. Potem pa so slavili Boga z besedami: “Mogočen prerok je vstal med nami,” in “danes smo videli Božjo roko na delu!”

¹⁷ Kmalu so vedeli ljudje po vsej Judeji in celo v sosednjih deželah, kaj je Jezus storil.

Ali si ti obljubljeni Rešitelj?

¹⁸ Učenci Janeza Krstnika so kmalu slišali o tem, kar je Jezus delal. Ko so povedali Janezu,

¹⁹ je poslal dva izmed njih k Jezusu, da bi ga vprašala: “Ali si ti Rešitelj, ki ga pričakujemo, ali naj čakamo drugega?”

^20-22 Učenca sta našla Jezusa, ko je pravkar ozdravljal ljudi mnogih bolezni. Tiste, ki so jih mučili demoni, je osvobodil njihove moči in slepim je povrnil vid. Ko sta mu postavila Janezovo vprašanje, jima je odgovoril: “Vrnita se k Janezu in mu povejta vse, kar sta videla in slišala danes: slepi vidijo, hromi hodijo, gobavi ozdravljajo, gluhi slišijo, mrtvi oživljajo in ubogi slišijo radostno novico.

²³ Poleg tega mu recite: ‘Srečen je vsak, ki ne izgubi vere zaradi mene.’ ”

Jezus in Janez

²⁴ Ko sta Janezova učenca odšla, se je Jezus obrnil k ljudem, ki so se zbrali okrog njega in jih vprašal: “Kaj ste pričakovali, da boste videli, ko ste šli k Janezu v puščavo? Ali ste hoteli videti suho bilko, ki jo veter ziblje sem ter tja?

²⁵ Ali morda človeka, oblečenega v draga oblačila? Ne! Ljudi, ki živijo v razkošju, najdemo v palačah in ne v puščavi.

²⁶ Ali pa ste hoteli srečati preroka? Da, Janez je prerok in celo več kot to.

²⁷ On je ta, za katerega velja beseda Svetega pisma, ki pravi: ‘Pred teboj pošiljam svojega glasnika, ki bo pripravil pot pred teboj.’

²⁸ Janez je večji kot katerikoli človek, kar se jih je kdaj rodilo. Vendar je najmanjši v Božjem kraljestvu večji od njega.”

²⁹ Vsi, ki so poslušali Janeza, celo cariniki, ki so jih vsi prezirali, so si bili edini v tem, da so Božje zahteve upravičene in Janez jih je krstil.

³⁰ Samo farizeji in verski učitelji so ponosno odklonili Božji načrt zanje in se niso krstili.

³¹ “Kaj naj rečem o teh ljudeh?” je vprašal Jezus. “Komu naj jih primerjam?

³² So kakor otroci, ki sedijo na trgu in kličejo drug drugemu: ‘Ni vam všeč kadar igramo svatbene pesmi in tudi ne kadar igramo pogrebne pesmi.’

³³ Janez Krstnik se je pogosto postil in ni pil vina. Tedaj ste govorili: ‘Ta ni pri pravi pameti!’

³⁴ Zdaj je prišel Sin človekov, ki jé in pije kot vsi drugi ljudje, pa ga dolžite: ‘Požeruh in pijanec je. In njegovi prijatelji so prestopniki in drugi ničvredneži.’

³⁵ Toda Božja modrost se kaže kot resnična na tistih, ki so jo sprejeli.”

Jezus pri farizeju Simonu

³⁶ Nekoč je neki farizej povabil Jezusa k obedu. Prišel je v farizejevo hišo in sedel k mizi.

³⁷ Potem je prišla neka žena, prostitutka, ki je živela v tem mestu. Izvedela je, da je Simon povabil Jezusa. V rokah je imela steklenico z dragocenim oljem.

³⁸ Šla je k Jezusu, pokleknila je pri njem in tako jokala, da so bile njegove noge vlažne od solza. Z lasmi mu je brisala noge, jih poljubljala in zlivala nanje olje.

³⁹ Farizej je vse to opazoval in mislil: “Če bi bil ta človek zares Božji prerok, bi vendar moral vedeti, kakšna žena je to!”

⁴⁰ “Simon, nekaj ti bom povedal,” ga je prekinil Jezus v njegovem razmišljanju. “Da, poslušam, Gospod,” je odgovoril Simon.

⁴¹ “Neki bogataš je posodil dvema človekoma denar. Prvi mu je bil dolžan petsto denarijev, drugi pa petdeset.

⁴² Ker pa v dogovorjenem roku nista mogla vrniti denarja, je obema odpustil dolg. Kateri od njiju mu bo bolj hvaležen?”

⁴³ “Gotovo tisti, ki mu je odpustil večji dolg,” je odgovoril Simon. “Prav imaš!” je potrdil Jezus.

⁴⁴ Potem je pogledal ženo in rekel: “Poglej to ženo, Simon! Prišel sem v tvojo hišo in nisi mi dal vode, da bi si umil noge. Ona pa je umila moje noge s svojimi solzami in obrisala s svojimi lasmi.

⁴⁵ Nisi me pozdravil z bratskim poljubom. Ta žena pa je kar naprej poljubljala moje noge.

⁴⁶ Nisi z oljem pomazal mojega čela, ona pa je to dragoceno olje razlila po mojih nogah.

⁴⁷ Povem ti, njena velika krivica ji je odpuščena; sicer mi ne bi mogla izkazati tolikšne ljubezni. Komur je malo odpuščeno tudi malo ljubi.”

⁴⁸ Ženi je Jezus rekel: “Odpuščeni so ti grehi.”

⁴⁹ Potem so ostali gostje šepetali med seboj: “Kakšen človek je to, ki more odpuščati tudi grehe?”

⁵⁰ Jezus pa je še enkrat rekel ženi: “Tvoja vera te je rešila! Pojdi v miru!”