Sv. Lukež 1 - Živa Nova zaveza

¹ Dragi Teofil! Mnogi so že poskušali zapisati vse, kar se je zgodilo pri nas,

² tako kot so izpričali očividci, ki so bili navzoči od začetka. Tem je Bog dal nalogo, da pripovedujejo sporočilo o rešitvi še drugim.

³ Zato sem tudi jaz, ko sem vse od začetka poizvedel, smatral, da je dobro, da ti o vsem poročam, dragi Teofil,

⁴ da bi vedel, da je vse, kar so ti pripovedovali o Jezusu, prav in resnično.

Janez oznanja prihod Mesije

⁵ Ko je bil Herod kralj v Judeji, je tam živel duhovnik Zaharija. Le-ta je pripadal Abijevemu oddelku duhovnikov, ki so službovali v templju. On kot tudi njegova žena Elizabeta sta bila iz Aronovega rodu.

⁶ Oba sta živela tako, kot je Bogu po volji. Držala sta se vseh njegovih zapovedi in predpisov.

⁷ Toda njun zakon je bil brez otrok, ker Elizabeta ni mogla zanositi, zdaj pa sta bila oba že priletna.

⁸ Spet je bil na vrsti Abijev oddelek duhovnikov, da služi v templju.

⁹ Kot je bila med duhovniki navada, so tudi tokrat žrebali, kdo naj zažge kadilo Bogu na čast. Izžreban je bil Zaharija.

¹⁰ Ko je bil čas, da zažge kadilo, je zbrana množica zunaj molila.

¹¹ Naenkrat je stal na desni strani kadilnega oltarja Božji angel.

¹² Ko ga je Zaharija videl, se je začudil in močno prestrašil.

¹³ Angel pa mu je rekel: “Ne boj se, Zaharija! Bog je uslišal tvojo molitev. Tvoja žena Elizabeta bo kmalu dobila sina. Ime naj mu bo Janez.

¹⁴ Zelo boš vesel in srečen zaradi tega otroka, pa tudi mnogi drugi se bodo radovali njegovemu rojstvu.

¹⁵ Velik bo v Božjih očeh. Ne bo pil vina niti drugih alkoholnih pijač. Še preden se bo rodil, bo napolnjen s Svetim Duhom

¹⁶ in mnoge v Izraelu bo privedel h Gospodu, njihovemu Bogu.

¹⁷ V duhu in moči preroka Elija bo utrl pot Gospodu, tako da bo srca očetov obrnil k sinovom in neposlušne k modrosti pravičnih – pripravil bo ljudstvo na Gospodov prihod.”

¹⁸ “Ali je to sploh mogoče?” je Zaharija začuden vprašal angela. “Jaz sem star in tudi moja žena je priletna.”

¹⁹ Angel je odgovoril: “Jaz sem Gabriel in stojim pred Božjim prestolom kot njegov služabnik. Po njegovem navodilu ti prinašam to radostno sporočilo.

²⁰ Ker pa mi nisi veroval, boš nem, dokler se ne zgodi, kar sem ti rekel. Tako boš spoznal, da je resnica to, kar sem ti povedal.”

²¹ Medtem je množica zunaj čakala Zaharijo. Vsi so se čudili, ker se je tako dolgo mudil v templju.

²² Ko je nazadnje le prišel ven, ni mogel govoriti. Bilo jim je jasno, da je v templju videl nekaj nadnaravnega, kar jim je z znaki poskušal pojasniti. Še naprej pa je bil nem.

²³ Ostal je v templju, dokler ni opravil svoje službe, potem pa je odšel domov.

²⁴ Kratek čas po tem je Elizabeta zanosila in pet mesecev se je skrivala.

²⁵ “Kako dober je Gospod,” je govorila, “ker mi je v teh dneh pokazal svojo naklonjenost. Nihče več me ne bo mogel prezirati, ker nimam otrok.”

Angel oznani Mariji Jezusovo rojstvo

^26-27 Elizabeta je bila v šestem mesecu nosečnosti, ko je Bog poslal angela Gabriela k nekemu dekletu v Nazaret, mesto v Galileji. Dekletu je bilo ime Marija in bila je zaročena z Jožefom, potomcem velikega kralja Davida.

²⁸ K njej je prišel angel in ji dejal: “Bodi pozdravljena, Marija, ki uživaš tako naklonjenost! Gospod je s teboj.”

²⁹ Marija je bila zmedena in preplašena ter se je spraševala, kaj bi te nenavadne besede mogle pomeniti.

³⁰ “Ne boj se, Marija!” je nadaljeval angel. “Bog ti je prav posebno naklonjen.

³¹ Zanosila boš in boš rodila sina. Jezus naj mu bo ime.

³² Mogočen bo in imenoval se bo Sin Najvišjega. Gospod Bog mu bo dal prestol praočeta Davida

³³ in večno bo vladal Jakobovim potomcem. Njegovemu kraljevanju ne bo konca.”

³⁴ “Kako pa se bo to zgodilo?” je vprašala Marija angela. “Saj sem vendar devica.”

³⁵ Angel ji je odgovoril: “Sveti Duh bo prišel nadte in Božja sila te bo obsenčila. Zato bo ta otrok svet in se bo imenoval Božji Sin.

³⁶ Tudi Elizabeta, tvoja sorodnica, o kateri pravijo, da ne more imeti otrok, je v šestem mesecu nosečnosti. V svoji visoki starosti bo rodila otroka.

³⁷ Bogu namreč nič ni nemogoče.”

³⁸ “Božja služabnica sem in karkoli želi, naj se zgodi z menoj,” je odvrnila Marija. “Naj bo vse tako, kot si mi dejal.” Nato jo je angel zapustil.

Marija pri Elizabeti

³⁹ Marija se je odločila, da bo kar najhitreje obiskala Elizabeto, ki je živela s svojim možem Zaharijem v majhnem mestecu v judejskem gričevju.

⁴⁰ Vstopila je v hišo in jo pozdravila.

⁴¹ Ko je Elizabeta slišala Marijin glas, je otrok v njenem telesu od veselja poskočil in Sveti Duh jo je vso prežel, tako da je zaklicala:

⁴² “Bog ti je naklonjen bolj kot katerikoli drugi ženi in nad tvojim otrokom počiva poseben Božji blagoslov!

⁴³ S čim sem si zaslužila, da me obišče mati mojega Gospoda?!

⁴⁴ Ko sem zaslišala tvoj glas, je otrok v meni od veselja poskočil.

⁴⁵ Kako srečna si lahko, ker si verovala. To, kar ti je Bog naznanil, se bo zgodilo.”

Marija hvali Boga in se mu zahvaljuje

⁴⁶ Tedaj je Marija hvalila Boga: “Iz vsega srca slavim Gospoda.

⁴⁷ Bog, moj Rešitelj, je moja sreča!

⁴⁸ Meni, preprosti in nepomembni ženi, je zaupal vzvišeno nalogo. Ljudje vseh časov me bodo imenovali srečno,

⁴⁹ kajti Bog, ki je mogočen in svet, je storil nekaj velikega z menoj.

⁵⁰ Brezmejno skrbi v svojem usmiljenju za vse, ki se ga boje, od roda do roda.

⁵¹ Kako silna je njegova mogočna roka! Ponosne in visoke je razsejal.

⁵² Vladarje ruši s prestolov, potlačene pa dviga.

⁵³ Lačne obsipa z dobrotami, bogate pa odpravlja praznih rok.

⁵⁴ Kako je pomagal svojemu služabniku Izraelu! Spominja se svoje obljube, da bo milosten.

⁵⁵ Tako je obljubil našim praočetom – Abrahamu in njegovim potomcem – da jim bo večno izkazoval milost.”

⁵⁶ Marija je ostala kake tri mesece pri Elizabeti, potem pa se je vrnila domov.

Janez naj mu bo ime

⁵⁷ Elizabeti je prišel čas poroda in rodila je sina.

⁵⁸ Ko so sosedje in sorodniki slišali, kako se je je Bog usmilil, so se veselili skupaj z njo.

⁵⁹ Čez osem dni so prišli sorodniki in prijatelji, kajti takrat naj bi otroka obrezali. Dobil naj bi tudi ime po svojem očetu: Zaharija.

⁶⁰ Elizabeta pa se je vmešala in rekla: “Ne tako. Ime naj mu bo Janez.”

⁶¹ “Saj nihče izmed sorodnikov nima tega imena!” so nasprotovali drugi.

⁶² Namignili so očetu in ga vprašali: “Kako naj bo ime sinu?”

⁶³ Zaharija je pokazal, da potrebuje tablico, na katero je napisal: “Janez bo.” Vsi so se čudili temu.

⁶⁴ Takrat pa je Zaharija spet spregovoril in je slavil Boga.

⁶⁵ Povsod, kjer so ljudje slišali, – pripovedovali so o tem po vsem judejskem gričevju, – so se prestrašili.

⁶⁶ Začudeni so se spraševali: “Kaj bo le postalo iz tega otroka? Gotovo ima Bog kaj posebnega v svojem načrtu zanj.”

Zaharija vnaprej vidi Janezovo nalogo

⁶⁷ Poln Svetega Duha je Zaharija, Janezov oče, pripovedoval, kar mu je Bog naznanil:

⁶⁸ “Hvaljen bodi Gospod, Bog Izraelov, ker je prišel in osvobodil svoje ljudstvo.

⁶⁹ Iz kraljevske hiše svojega služabnika Davida nam je poslal močnega Rešitelja.

⁷⁰ (To so že pred davnimi časi naznanjali preroki:)

⁷¹ Rešil nas bo naših sovražnikov in otel iz rok tistih ljudi, ki nas sovražijo.

⁷² Bog je bil usmiljen z našimi predniki in se spominja svete zaveze,

⁷³ prisege, ki jo je prisegel našemu očetu Abrahamu:

⁷⁴ da nas bo osvobodil iz rok naših sovražnikov, in nam omogočil, da mu brez strahu služimo,

⁷⁵ s čistim srcem v njegovi prisotnosti vse življenje.

⁷⁶ Ti, sin moj, pa se boš imenoval prerok Najvišjega. Šel boš pred Gospodom in mu boš pripravljal pot.

⁷⁷ Pokazal boš njegovemu ljudstvu, da je rešeno, ker so mu odpuščeni grehi.

⁷⁸ Bog nam odpušča zaradi svojega neizmernega usmiljenja. Od zgoraj prihaja k nam njegova luč.

⁷⁹ Ta luč bo zasvetila vsem ljudem, ki jih obdaja noč in smrtni strah; povedla nas bo na pot miru.”

⁸⁰ Janez je rastel in postal močan v duhu. Kot mladenič se je umaknil v puščavsko samoto do tistega dne, ko je javno nastopil pred izraelskim ljudstvom.