Sv. Janez 11 - Živa Nova zaveza

Jezus je priklical mrtvega v življenje – Lazarjevo vstajenje

¹ Lazar, ki je prebival v Betaniji, je hudo zbolel. V tej vasi sta živeli tudi njegovi sestri Marija in Marta.

² (Marija je bila ta, ki je mazilila z dragocenim oljem Jezusove noge in jih brisala s svojimi lasmi.) Medtem ko je bil njun brat težko bolan,

³ sta sestri poslali Jezusu sporočilo: Gospod, tvoj prijatelj Lazar je hudo bolan!

⁴ Ko je Jezus to slišal, je dejal: “Ta bolezen se ne bo končala s smrtjo. Ne, Lazar je zbolel, da bi se razodela Božja moč in da bi Božji Sin dobil slavo.”

⁵ Jezus je ljubil Marto, njeno sestro Marijo in Lazarja.

⁶ Čeprav je vedel, da je Lazar težko bolan, je vseeno počakal še dva dni tam, kjer je bil.

⁷ Šele potem je rekel svojim učencem: “Odšli bomo spet v Judejo.”

⁸ Njegovi učenci pa so pripomnili: “Gospod, pred kratkim so te tvoji sovražniki v Judeji hoteli umoriti. Zdaj pa spet hočeš iti tja?”

⁹ Jezus je odgovoril: “Dvanajst ur na dan je svetlo. Kdor hoče biti varen, mora uporabiti ta čas; kajti samo pri dnevni svetlobi vidi pot.

¹⁰ Kdor pa se poda na pot ponoči, bo v temi zašel.”

¹¹ Potem ko je povedal to svojim učencem, je dejal: “Naš prijatelj Lazar spi, toda grem tja, da ga prebudim!”

¹² “Če spi, bo kmalu spet zdrav,” so odvrnili učenci.

¹³ Menili so namreč, da je Jezus govoril o spanju, on pa je mislil na Lazarjevo smrt.

¹⁴ Zato jim je tokrat odvrnil: “Lazar je mrtev!

¹⁵ Vendar sem zaradi vas vesel, da nisem bil pri njem. To je dobro zaradi vas in vaše vere. Skupaj gremo k njemu!”

¹⁶ “Da,” je dejal Tomaž – ki so ga imenovali tudi Dvojček – drugim učencem, “z Jezusom gremo v Judejo, da tam umremo z njim.”

¹⁷ Ko so prišli v Betanijo, je Lazar ležal že štiri dni v grobu.

¹⁸ Betanija je oddaljena samo kakih petnajst tečajev (1 tečaj je 200 m) od Jeruzalema.

¹⁹ Zato je prišlo mnogo Judov k Mariji in Marti, da bi ju tolažili.

²⁰ Ko je Marta slišala, da je Jezus na poti k njima, mu je tekla nasproti. Marija pa je ostala doma.

²¹ Žalostna je Marta rekla Jezusu: “Gospod, če bi bil ti tukaj, bi moj brat živel.

²² Vendar tudi zdaj vem, da ti Bog da vse, za kar ga prosiš.”

²³ “Tvoj brat bo spet živel!” ji je zagotovil Jezus.

²⁴ “Da, vem!” je rekla Marta, “poslednji dan, ob dnevu vstajenja!”

²⁵ Nato ji je Jezus odvrnil: “Jaz sem tisti, ki obuja mrtve in jim daje življenje. Kdor veruje v mene, bo živel, tudi če umre.

²⁶ Ker veruje vame, ima večno življenje in nikoli ne umre. Ali veruješ to, Marta?”

²⁷ “Da, Gospod,” mu je rekla. “Verujem, da si ti Mesija, Sin Božji, ki smo ga tako dolgo pričakovali.”

²⁸ Potem ga je zapustila, odšla k Mariji ter jo poklicala vstran in ji rekla: “Jezus je tukaj in te želi videti!”

²⁹ Marija je takoj odšla k njemu.

³⁰ Jezus je ostal pred vasjo, kjer ga je srečala Marta.

³¹ Ko so judovski voditelji, ki so bili doma pri Mariji in so jo poskušali tolažiti, videli, da je hitro odšla, so menili, da je krenila k Lazarjevemu grobu, da bi tam jokala; zato so šli za njo.

³² Marija je prispela tja, kjer je bil Jezus, padla je pred njegove noge in mu dejala: “Gospod, če bi bil ti tukaj, bi moj brat še vedno živel.”

³³ Ko je Jezus videl, da joka in judovske voditelje, ki so jokali skupaj z njo, se je najprej zgrozil, bil pa je tudi ganjen:

³⁴ “Kje pa ste ga pokopali?” jih je vprašal. Odgovorili so: “Pridi in poglej!”

³⁵ Jezus se je razjokal.

³⁶ “Bila sta zelo dobra prijatelja,” so dejali judovski voditelji. “Poglejte, kako ga je ljubil!”

^37-38 Nekateri pa so dejali: “Ta človek je ozdravil slepega – zakaj ni mogel preprečiti Lazarjeve smrti?” In spet je Jezusa prevzela žalost. Tako so prišli h grobu, torej k votlini, katere vhod je zapiral težak kamen.

³⁹ “Odvalite kamen!” jim je rekel Jezus. Toda Marta, sestra umrlega, je rekla: “Zdaj gotovo že strašno smrdi, kajti že štiri dni je v grobu.”

⁴⁰ “Ali ti nisem rekel, da boš videla Božjo slavo, če le veruješ?” jo je vprašal Jezus.

⁴¹ Odvalili so kamen. Potem je Jezus dvignil pogled k nebu in je dejal: “Oče, hvala ti, da si me uslišal!

⁴² Vem, da me vedno uslišiš, vendar sem to dejal zaradi vseh ljudi, ki stojijo tukaj okrog mene, da bi verovali, da si me ti poslal.”

⁴³ Potem je zaklical: “Lazar, pridi ven!”

⁴⁴ In Lazar je prišel – roke in noge so bile zavite z mrtvaškimi povoji in tudi glava je bila ovita s prtom. “Odvijte mu povoje,” je rekel Jezus “in pustite ga, naj odide!”

Eden naj umre za vse

⁴⁵ Mnogi Judje, ki so bili pri Mariji, so verovali v Jezusa, ko so videli, kaj je storil.

⁴⁶ Nekateri pa so brž pohiteli k farizejem in jim poročali o vsem tem.

⁴⁷ Neposredno po tem dogodku so veliki duhovniki in farizeji sklicali sestanek. “Le kaj naj storimo pri vseh čudežih, ki jih dela ta človek?” so se spraševali.

⁴⁸ “Če ničesar ne ukrenemo, bo kmalu vse ljudstvo verovalo vanj. Potem bodo posegli vmes Rimljani ter nam vzeli še to malo samostojnosti, ki jo imamo.”

⁴⁹ Eden izmed njih, Kajfa, ki je bil veliki duhovnik tisto leto, je dejal: “Res ste neumni! Le kaj je tu treba premišljati?

⁵⁰ En človek naj umre – zakaj naj bi bilo vse ljudstvo pogubljeno?”

⁵¹ To prerokbo, da naj Jezus umre za vse ljudstvo, je povedal Kajfa, ko je bil veliki duhovnik – vendar se tega ni spomnil sam, ampak Bog mu je položil te besede v usta.

⁵² Kajti bila je Božja volja, da Jezus umre za ljudstvo; vendar ne samo za judovsko ljudstvo, temveč tudi za razkropljene Božje otroke, da bi jih zbral in združil v eno.

⁵³ Od tega dne so judovski voditelji iskali priložnost, da bi umorili Jezusa.

⁵⁴ On pa se jih je izogibal in prenehal je javno delati. Umaknil se je na rob puščave, v mesto Efraim. Tu je ostal s svojimi učenci.

⁵⁵ Bilo je pred judovskim velikonočnim praznikom. Ljudje iz vse dežele so potovali v Jeruzalem, da bi se še pred začetkom praznika očistili po njihovih tradicionalnih predpisih.

⁵⁶ Vsi so želeli videti Jezusa in so ga iskali. Ko so tako skupaj stali v templju so spraševali drug drugega: “Kaj menite, ali bo prišel na praznik?”

⁵⁷ Medtem so veliki duhovniki in farizeji izdali nalog, da mora vsak, kdor bi vedel, kje je Jezus, to takoj sporočiti; trdno so se namreč odločili, da ga primejo.