Rimljanom 1 - Živa Nova zaveza

Pozdrav

¹ To pismo pošilja Pavel vsem kristjanom v Rimu. Jezus me je poklical, da bi bil njegov glasnik. Njemu služim z vsem svojim življenjem in po njegovem nalogu oznanjam Božje veselo sporočilo.

² V Svetem pismu je Bog to veselo sporočilo že zdavnaj naznanil preko svojih prerokov. Zdaj pa se je to uresničilo.

³ To je sporočilo o njegovem Sinu Jezusu Kristusu, našem Gospodu. On se je rodil kot človek in je Davidov potomec.

⁴ Da pa je tudi Božji Sin, s sveto naravo Boga samega,, ki ima vso moč, dokazuje s tem, da je vstal od mrtvih.

⁵ Njegovo naklonjenost,, ki je polna usmiljenja, sem sam doživel in kot njegov apostol sem dobil nalogo, da med vsemi narodi v njegovem imenu pridobivam ljudi za Boga, da bi verovali vanj in bi mu bili poslušni.

⁶ Tudi vas v Rimu Bog neizmerno ljubi. Jezus Kristus vas je poklical in zdaj ste njegovi otroci – sveto ljudstvo.

⁷ Vse vas pozdravljam ter vam želim milost in mir od Boga, našega Očeta in od našega Gospoda Jezusa Kristusa.

Pavel želi spoznati kristjane v Rimu

⁸ Najprej vam želim povedati, da, kamorkoli grem, vsepovsod pripovedujejo ljudje o vas. O vaši veri v Boga vedo ljudje po vsem svetu. Kako sem hvaležen Bogu po Jezusu Kristusu za te novice in za vse vas.

⁹ Bog ve, kako stanovitno molim za vas. Podnevi in ponoči prinašam vaše potrebe v molitvah pred tistega, ki mu služim z vsem, kar sem in kar imam, ko oznanjujem sporočilo o rešitvi po njegovem Sinu.

¹⁰ Bog ve, da vedno znova molim tudi za to, da bi končno že lahko prišel k vam, če je njegova volja.

¹¹ Zelo rad bi vas namreč osebno spoznal in utrdil vašo vero s tem, da bi vam posredoval, kar mi je podaril Božji Duh.

¹² Vi pa bi ohrabrili mene, tako da bi vsi našli v skupni veri tolažbo in zaupanje.

¹³ Sploh si ne morete misliti, dragi bratje, kolikokrat sem že hotel priti k vam. Doslej to ni bilo mogoče. Zelo rad bi pridobival ljudi za Kristusa tudi pri vas kakor tudi med ostalimi ljudstvi;

¹⁴ čutim se dolžnega vsem, tistim z visoko kulturo in preprostemu narodu, izobraženim in neizobraženim.

¹⁵ Zato sem pripravljen priti tudi k vam v Rim in oznanjati Božjo radostno novico.

Kako moremo obstati pred Bogom

¹⁶ Ne sramujem se radostnega sporočila o Kristusu, ki ga oznanjam. To sporočilo je namreč neizmerna Božja moč. Kdor mu veruje, bo doživel, da ga bo Bog rešil in osvobodil greha. V začetku je to sporočilo veljalo samo za Jude, zdaj pa na enak način poziva Bog k sebi tudi vse druge ljudi.

¹⁷ Ono namreč jasno in razumljivo govori o tem, kdo lahko obstane pred Bogom: vsak, kdor se zanaša na to, kar je Bog storil zanj ter se tega trdno drži. To piše namreč že v Svetem pismu: “Človek, ki je na osnovi svoje vere pred Bogom opravičen, bo živel.”

Božja sodba pride nad vse, ki hočejo živeti brez njega

¹⁸ Božja sveta jeza preti vsem grešnim, hudobnim ljudem, ki s svojo hudobnostjo ovirajo, da bi ljudje spoznali resnico.

¹⁹ To namreč, kar moremo vedeti o Bogu, je njim poznano, kajti on sam jim je to razodel.

²⁰ Bog je sicer neviden, vendar ljudje že od nekdaj lahko vidijo in doživijo njegovo božansko moč in veličino v njegovih delih in v vsem tem, kar je ustvaril. Zato se nihče ne more izgovarjati, češ da nič ni vedel o Bogu.

²¹ Da, poznali so ga tako, kot je treba, vendar tega niso hoteli priznati, niso ga hoteli častiti, še manj pa se mu zahvaljevati za njegovo vsakodnevno skrb. Nazadnje pa so si začeli sami izmišljati, kako naj bi Bog izgledal in kako naj bi mu služili. Posledica tega je bila, da se jim je um zamračil in zmedel.

²² Menili so, da so posebno pametni brez Boga, pa so namesto tega postali največji nespametneži.

²³ Niso častili večnega, vzvišenega Boga, ampak so vzeli kamen in les ter si naredili malike, izklesali so jih v obliki ptic, četveronogih živali, plazilcev in smrtnih ljudi.

²⁴ Zato jih je Bog prepustil njihovim nagonom in strastem, tako da so počeli, kar so hoteli – onečaščali so celo telesa drug drugega.

²⁵ Namesto da bi verjeli resnico o Bogu, so se prostovoljno odločili, da bodo raje verjeli laži. Častili in služili so stvarem, ki jih je Bog ustvaril, namesto Stvarniku samemu. Toda na vse veke pripada vsa čast in slava edinole njemu!

²⁶ Ker so ljudje teptali Božjo resnico s svojimi nogami, je Bog dovolil, da so postali sužnji nagnusnih strasti: žene so imele ljubezenska razmerja z ženskami in to brez sramu.

²⁷ Prav tako je bilo tudi z moškimi. Namesto da bi imeli naravne spolne odnose z ženskami, kot je predvidel Bog, so se ljubezensko izživljali drug z drugim. Ni čudno, da so občutili kazen za tako početje na svojem telesu.

²⁸ Ker se niso držali Božjega spoznanja, je Bog dovolil, da počnejo to, kar so si v svoji hudobnosti izmislili.

²⁹ Njihova življenja so bila hudobna in grešna, polna pohlepnosti, sovraštva, zavisti, ubojev, vojskovanja, laži, prevare in obrekovanja.

³⁰ O drugih so govorili vse najslabše, Boga so sovražili, predrzno pa so se hvalili s svojo neoporečnostjo. Izmišljali so si vedno nove hudobije. Bili so neposlušni staršem,

³¹ nerazumni, nezvesti, brez ljubezni in neusmiljeni.

³² Zavedali so se, da po Božjih zakonih ne zaslužijo nič drugega kot smrt. Pa se kljub temu niso hoteli odvrniti od svojega hudobnega početja, ampak so se še veselili, če so tudi drugi počenjali enako.