Oznanost 7 - Živa Nova zaveza

Kdo nosi Božje znamenje?

¹ Potem sem videl na vsaki izmed štirih strani neba angela. Zadrževali so vetrove in viharje in vladala je popolna tišina. Niti sapice ni bilo čutiti ne na zemlji, ne na morju; noben list v krošnji drevesa ni vztrepetal.

² Na vzhodu, kjer vzhaja sonce, sem videl, kako se je dvignil drugi angel; nosil je pečat živega Boga. Štirim angelom, ki so prejeli od Boga moč, da prinesejo uničenje na zemljo in morje, je zaklical z močnim glasom:

³ “Počakajte še malo! Ne uničujte še zemlje, morja in drevja! Najprej moramo vsem, ki pripadajo Bogu in mu služijo, dati na čelo pečat!”

⁴ Potem sem slišal, koliko je bilo tistih, ki so dobili pečat. Bilo jih je 144.000; bili so iz vseh Izraelovih rodov:

⁵ iz Judovega rodu 12.000, iz Rubenovega rodu 12.000, iz Gadovega rodu 12.000,

⁶ iz Aserjevega rodu 12.000, iz Neftalijevega rodu 12.000, iz Manasejevega rodu 12.000,

⁷ iz Simeonovega rodu 12.000, iz Levijevega rodu 12.000, iz Isaharjevega rodu 12.000,

⁸ iz Zabulonovega rodu 12.000, iz Jožefovega rodu 12.000, iz Benjaminovega rodu 12.000.

Izvoljeni iz vseh ljudstev

⁹ Zdaj sem videl veliko množico ljudi, tako nepregledno veliko, da je ni mogel nihče prešteti. To so bili ljudje iz vseh ljudstev, plemen in narodnosti; slišali so se vsi jeziki sveta. Stali so pred prestolom in pred Jagnjetom. Bili so oblečeni v bela oblačila, v rokah pa so držali palmove veje.

¹⁰ Glasno so klicali: “Rešitev prihaja od našega Boga, na prestolu in od Jagnjeta!”

¹¹ Vsi angeli so stali okrog prestola, okrog starešin in okrog štirih mogočnih bitij. Padli so na tla pred prestolom in molili Boga.

¹² “Amen,” so govorili, “čast in slava, modrost in zahvala, hvala in moč in sila pripadajo našemu Bogu vedno in na vekomaj. Amen!”

¹³ Tedaj me je eden izmed štiriindvajsetih starešin vprašal: “Ali veš, kdo so ti ljudje v belih oblačilih in od kod prihajajo?”

¹⁴ Odgovoril sem: “Ti veš, Gospod!” Potem mi je odgovoril: “To so ti, ki prihajajo iz velike stiske. V Jagnjetovi krvi so oprali svoja oblačila in jih obelili.

¹⁵ Zato stojijo tukaj pred Božjim prestolom ter dan in noč služijo v njegovem svetišču in tisti, ki sedi na prestolu, jim je zavetje.

¹⁶ Nikoli več ne bodo trpeli niti lakote niti žeje; sončna pripeka in nič podobnega jih več ne bo mučilo.

¹⁷ Jagnje namreč, ki stoji pred prestolom, bo njihov pastir. Vodil jih bo k vrelcem, iz katerih teče voda življenja in Bog bo obrisal vsako solzo z njihovih oči!”