Hebrejcem 9 - Živa Nova zaveza

Žrtev v stari zavezi

¹ Tudi v stari zavezi so bili predpisi in pravila za službo v svetišču, ki so ga ljudje postavili Bogu tukaj na zemlji.

² V prednjem delu svetišča je stal svečnik in miza, na kateri je bil shranjen sveti kruh. Ta del svetišča so imenovali sveto.

³ Zadaj pa je bil drugi prostor in oba sta bila ločena z zaveso. To je bilo najsvetejše.

⁴ Tu je bil zlati kadilni oltar in skrinja, ki je bila prevlečena z vseh strani z zlatom, takoimenovana skrinja zaveze. V njej sta bili plošči z desetimi zapovedmi, zlat vrč z mano – nebeškim kruhom in Aronova palica, ki je ob neki priliki pognala brstje.

⁵ Na skrinji zaveze sta stala dva kipa angelov, kerubimov,, čuvarjev Božje slave, z razpetimi krili, ki sta tako pokrivala to mesto odpuščanja in pomiritve. Zdaj pa naj bo dovolj o teh podrobnostih.

⁶ Tako je torej izgledalo svetišče. Duhovniki so lahko hodili ven in noter v prvi prostor, kadar so tu opravljali svojo službo.

⁷ V drugi prostor, v najsvetejše, pa je smel vstopiti samo veliki duhovnik, pa tudi on samo enkrat v letu in to sam in vedno s krvjo, s katero je poškropil mesto milosti in tako prinesel žrtev Bogu, ki naj bi pokrila njegove grehe ter tudi grehe in prestopke ljudstva.

⁸ Sveti Duh nam je hotel s tem pokazati, da navadni ljudje niso mogli priti v najsvetejše, dokler je še stalo staro svetišče.

⁹ V tem pa je zelo pomemben pouk za nas danes. Kajti v starem načinu bogoslužja žrtve in darovi, ki so jih prinašali, niso mogli storiti ljudi popolnih pred Bogom.

¹⁰ Tu je šlo namreč predvsem za predpise, ki so urejevali to, kar se vidi na zunaj, kot na primer: kaj smejo jesti ali piti in kdaj ter kako naj se umivajo. Vsa ta pravila pa so veljala samo dotlej, dokler ni prišel Kristus in omogočil ljudem, da pridejo do rešitve na nov in boljši način.

Kristus – enkratna žrtev

¹¹ Odkar pa je prišel Kristus, je začelo veljati nekaj novega. On je veliki duhovnik nad vsem, kar nam je Bog obljubil in opravlja svojo službo v svetišču, ki je večje in popolnejše od vsakega drugega, kar jih je kdajkoli prestopila človeška noga. Tega svetišča niso zgradili ljudje in ne pripada temu svetu.

¹² Prav tako Kristus ni žrtvoval krvi kozlov in telet za naše grehe, temveč je z lastno krvjo stopil v najsvetejše kot žrtvovano jagnje enkrat za vselej in nas rešil greha za večno.

¹³ Po pravilih stare zaveze je bil tisti, ki je grešil, spet očiščen, če so ga poškropili s krvjo kozla ali bika, ali pa potresli s pepelom žrtvovane junice.

¹⁴ Koliko bolj nas bo očistila kri Jezusa Kristusa del, ki vodijo v smrt! Več nam ni treba skrbeti, kako bomo izpolnili stare predpise in pravila, ki nas kljub vsemu ne morejo rešiti smrti. Zdaj smo svobodni in želimo služiti živemu Bogu. Poln Svetega Duha je Kristus voljno dal samega sebe Bogu. On, ki je bil popoln in brez greha, je umrl za naše grehe.

Nova zaveza med Bogom in ljudmi

¹⁵ Tako je Kristus postal posrednik nove zaveze: umrl je, da bi osvobodil ljudi kazni za grehe, ki so jih zagrešili v času stare zaveze. Zdaj lahko vsi, ki so poklicani, dobijo obljubljeno neminljivo dediščino, večno življenje.

¹⁶ Z novo zavezo je tako kot z oporoko. Nihče ne more podedovati ničesar, dokler ni dokazov, da je tisti, ki je oporoko napisal, mrtev.

¹⁷ Šele s smrtjo stopi oporoka v veljavo.

¹⁸ Zato je bila tudi stara zaveza pravno veljavna šele, ko je bila zapečatena s krvjo, ki je znak, da je nekdo umrl.

¹⁹ Ko je Mojzes posredoval izraelskemu ljudstvu vse zapovedi Božjega zakona, je vzel hizopove veje in škrlatno rdečo volno ter jih pomočil v krvi telet in kozlov pomešani z vodo ter poškropil knjigo zakona in vse ljudstvo.

²⁰ Potem pa je dejal: “Ta kri je znak, da je začela veljati zaveza, ki jo je Bog sklenil z vami.”

²¹ Prav tako je Mojzes poškropil sveti šotor in posodo, ki je služila za bogoslužje.

²² Po določilih stare zaveze so skoraj vse očiščevali s krvjo. Saj ni mogoče odpustiti greha, ne da bi bila prelita kri.

²³ Zato je bilo treba očistiti sveti šotor, ki je stal tukaj na zemlji kot prispodoba nebeškega svetišča, z živalsko krvjo. Ko pa je šlo za pravo, nebeško svetišče, je bila potrebna boljša žrtev.

²⁴ Saj Kristus ni šel v svetišče, ki so ga zgradili ljudje, ampak v nebesa, da bi nas tam zastopal pred Bogom.

²⁵ Kristus se je žrtvoval samo enkrat. Veliki duhovnik pa je moral vsako leto znova priti v najsvetejše, da bi Bogu žrtvoval kri živali.

²⁶ Če bi to veljalo tudi za Kristusa, bi moral že mnogokrat trpeti in umreti, odkar je bil ustvarjen svet. On pa je umrl enkrat za vselej v tem zadnjem času, da bi za vedno izbrisal greh.

²⁷ Tako kot tudi mi ljudje enkrat umremo potem pa pridemo na sodbo,

²⁸ je tudi Kristus umrl samo enkrat. Umrl je kot žrtev za grehe mnogih ljudi, drugič pa se bo vrnil, toda ne, da bi nas znova osvobodil krivde. Prišel bo, da bi vse, ki ga čakajo, sprejel v svoje kraljestvo.