Djánje 7 - Živa Nova zaveza

Štefanov zagovor

¹ Veliki duhovnik ga je vprašal: “Ali drži to, kar ti možje trdijo o tebi?”

² Štefan je odgovoril: “Poslušajte me, dragi bratje in očetje! Bog, ki je vreden vsake časti, se je prikazal našemu očetu Abrahamu v Mezopotamiji, še preden je odšel v Haran.

³ Dejal mu je: ‘Zapusti domovino ter svoje sorodnike in kreni v deželo, ki ti jo bom pokazal!’

⁴ Tako je Abraham zapustil deželo Kaldejcev in je prebival v Haranu v Siriji, dokler ni umrl njegov oče. Potem ga je Bog privedel v to deželo, kjer vi zdaj prebivate.

⁵ Toda Bog mu dotlej še ni dal zemlje, še stopinje ne, čeprav je obljubil, da bo na koncu vsa dežela pripadala Abrahamu in njegovim potomcem, tedaj pa še ni imel nobenega otroka!

⁶ Bog mu je tudi dejal, da bodo njegovi potomci zapustili deželo ter bodo prebivali v tujini, kjer bodo sužnji štiristo let.

⁷ ‘Toda jaz bom kaznoval ljudstvo, ki jih bo stiskalo. Potem pa bo tvoj narod zapustil Egipt ter mi bo tukaj služil.’

⁸ Takrat je Bog dal Abrahamu tudi predpise o obrezi. Ta naj bi bila dokaz, da je Bog sklenil zavezo z Abrahamovim ljudstvom. Zato je obrezal svojega sina Izaka, ko je imel osem dni. Izak je bil Jakobov oče in Jakob je bil oče dvanajsterih očakov judovskega ljudstva.

⁹ Ker pa so bili Jakobovi sinovi zelo ljubosumni na svojega brata Jožefa, so ga prodali kot sužnja v Egipt. Vendar Bog ni zapustil Jožefa,

¹⁰ temveč mu je vsakokrat pomagal, kadar se je znašel v stiski. Jožefu je uspelo, da si je pridobil naklonjenost egiptovskega kralja, faraona. Zaradi nenavadne modrosti, ki mu jo je dal Bog, je faraon na koncu postavil Jožefa za upravitelja nad vsem Egiptom in tudi nad kraljevo hišo.

¹¹ Potem pa je zavladala v Egiptu in v Kanaanu lakota. Pomanjkanje je bilo tako veliko, da tudi naši očaki niso imeli več kaj jesti.

¹² Jakob je izvedel, da je v Egiptu še žita, zato je poslal svoje sinove tja.

¹³ Ko so bratje prišli drugič v Egipt, se jim je Jožef dal spoznati. Tako je zdaj tudi faraon slišal, iz katere dežele je prišel.

¹⁴ Jožef je povabil svojega očeta Jakoba in vse svoje sorodnike v Egipt, skupaj petinsedemdeset oseb.

¹⁵ Tako je dospel tudi Jakob v Egipt. On in ostali naši praočetje so živeli v Egiptu do svoje smrti.

¹⁶ Pozneje so jih prepeljali v Sihem in jih položili v grob, ki ga je pridobil Abraham od Hemorjevih potomcev.

¹⁷ Toda prišel je čas, ko je Bog svojo obljubo, ki jo je dal Abrahamu, izpolnil. V Egiptu so se Jožefovi potomci, kakor tudi potomci ostalih Jakobovih sinov, zelo namnožili.

¹⁸ Zavladal je novi faraon, ki ni vedel nič o Jožefu.

¹⁹ Neusmiljeno je stiskal naše ljudstvo. Skoval je sovražni načrt in je zahteval, da naši očetje mečejo novorojenčke ven, da bi umrli.

²⁰ V tem času se je rodil Mojzes in Bog je imel zanj poseben načrt. Tri mesece so ga starši skrivali doma.

²¹ Ko so ga potem vendarle morali vreči ven, ga je našla faraonova hči. Vzgojila ga je kot svojega sina.

²² Mojzes je dobil temeljito izobrazbo v vseh egiptovskih znanostih in je užival velik ugled.

²³ Ko mu je bilo štirideset let, je začel skrbeti za svoje brate, za izraelsko ljudstvo.

²⁴ Nekega dne jih je obiskal in bil je priča, kako je neki Egipčan pretepel Izraelca. Brez obotavljanja je posegel vmes in ubil Egipčana.

²⁵ Menil je, da bi njegovi bratje zdaj morali spoznati, da ga je Bog poslal, da bi osvobodil svoje ljudstvo. Toda oni tega niso uvideli.

²⁶ Naslednjega dne jih je spet obiskal in videl, kako sta se dva Izraelca sprla. Poskušal je posredovati in jima je dejal: ‘Vidva sta pripadnika istega ljudstva, zakaj se torej pretepata?’

²⁷ Toda tisti, ki je začel prepir, je odrinil Mojzesa in zakričal: ‘Kdo te je postavil za gospodarja in sodnika?

²⁸ Ali boš ubil tudi mene, kakor si včeraj ubil Egipčana?’

²⁹ Mojzes se je prestrašil, ko je zaslišal te besede. Zapustil je Egipt in pobegnil v Madian, kjer je živel kot tujec. Tam sta se mu rodila dva sinova.

³⁰ Minilo je štirideset let. Tedaj se mu je prikazal v puščavi na gori Sinaj Božji angel v gorečem grmu.

³¹ Mojzes je videl plamen in se je čudil nenavadnemu pojavu. Ko pa se je približal grmu, je zaslišal Božji glas:

³² ‘Jaz sem Bog tvojih očetov, Bog Abrahamov, Bog Izakov in Bog Jakobov.’ Mojzes je trepetal od strahu in si ni upal dvigniti pogleda.

³³ Toda Gospod mu je govoril še naprej: ‘Sezuj sandale: zemlja, kjer stojiš, je sveta.

³⁴ Ni mi nepoznano trpljenje mojega ljudstva v Egiptu in slišal sem njihov jok in tožbe. Zdaj sem prišel, da bi jih osvobodil. Zato se vrni v Egipt!’

³⁵ Bog je torej poslal prav tistega moža, da bi bil osvoboditelj Izraela, ki so ga zavrnili z besedami: ‘Kdo te je postavil za gospodarja in sodnika?’ Njega je Bog izbral in angel ga je poklical iz gorečega grma, da bi jim bil osvoboditelj.

³⁶ Mojzes je tako peljal naše ljudstvo iz Egipta. Vsepovsod je delal mnoge čudeže in znamenja: v Egiptu, pri Rdečem morju in štirideset let v puščavi.

³⁷ Mojzes je bil tudi tisti, ki je rekel izraelskemu ljudstvu: ‘Preroka kot sem jaz vam bo poslal Bog, da vas bo rešil.’

³⁸ Ta Mojzes je bil posrednik med našim ljudstvom in tistim angelom, ki mu je na gori Sinaj dal Božji zakon, živo besedo.

³⁹ Toda naši očetje ga niso hoteli poslušati. Začeli so se ozirati nazaj in žal jim je bilo, da so zapustili Egipt. Dvignili so se celo zoper Mojzesa, ko je bil na gori Sinaj.

⁴⁰ Njegovemu bratu Aronu so dejali: ‘Naredi nam malike. Nosili jih bomo pred seboj in oni nas bodo vodili. Mojzes nas je nagovoril, da smo zapustili Egipt. Zdaj pa ne vemo, kaj se je zgodilo z njim in kje je ostal.’

⁴¹ Naredili so zlato tele, ki naj bi bilo njihov bog. Veselili so se svojega malika in so mu prinesli žrtve.

⁴² Tedaj se je Bog obrnil od njih in jih je pustil, da so služili soncu in mesecu in zvezdam in ti so jim bili bogovi. Tako tudi piše v knjigi preroka Amosa: ‘Izrael, ali si mi v štiridesetih letih popotovanja skozi puščavo prinašal žrtve in me častil kakor Boga?

⁴³ Ne, ampak ste nosili pred seboj poganske bogove, Moloha in boga zvezd, Rajfana in vse druge malike, ki ste si jih naredili, da bi jih molili. Zato vas bom odpeljal v sužnost, v dežele, ki so še bolj oddaljene kot Babilon.’

⁴⁴ Ves čas svojega popotovanja skozi puščavo so naši očetje nosili s seboj šotor, ki jim je služil kot tempelj. V njem so hranili kamnite plošče, na katerih je bilo deset zapovedi. Bog jim je sam zapovedal, naj zgradijo takšen šotor po vzorcu, ki ga je pokazal Mojzesu.

⁴⁵ Ko je Jozue osvojil zemljo iz rok poganskih narodov, so vzeli šotor s seboj v novo deželo. Tam je bil vse do časa kralja Davida.

⁴⁶ Bog je blagoslovil Davida v mnogih pogledih in David je molil, da bi smel zgraditi tempelj Jakobovemu Bogu,

⁴⁷ vendar je šele Salomon uresničil ta načrt.

⁴⁸ Vsekakor pa ne prebiva Bog v zgradbah, ki mu jih gradijo ljudje. Že prerok Izaija govori o tem:

⁴⁹ ‘Nebo je moj prestol in zemlja podnožnik mojim nogam. Kakšen dom naj bi mi le zgradili, da bi mogel prebivati v njem?

⁵⁰ Saj sem vendar ustvaril ves svet!’

⁵¹ Vedno enako ste nepoučeni in neposlušni! Kar naprej se upirate Svetemu Duhu! Vaši očetje so delali tako, vi pa niste nič boljši.

⁵² Imenujte samo enega izmed prerokov, ki ga vaši očetje niso preganjali. Pomorili so celo tiste, ki so napovedovali prihod Pravičnega – Mesije, ki ste ga vi izdali in umorili.

⁵³ Da, zavestno ste teptali Božje zakone, čeprav ste jih prejeli iz rok angelov.”

Štefanova mučeniška smrt

⁵⁴ Ko so poslušalci slišali te Štefanove besede, jih je prevzel strašen bes.

⁵⁵ Štefan pa je poln Svetega Duha pogledal proti nebu in je videl Boga v vsej svoji slavi in Jezusa na njegovi desni strani.

⁵⁶ “Vidim nebesa odprta,” je zaklical, “in Jezusa, Sina človekovega na častnem mestu na Božji desnici!”

⁵⁷ Zdaj so začeli glasno kričati, z rokami pa so si mašili ušesa, da jim ne bi bilo več treba poslušati njegovih besed. Vrgli so se nanj

⁵⁸ ter so ga vlekli iz mesta. Tu so ga kamenjali. Možje, ki so pričali zoper njega in tudi izvršili smrtno obsodbo, so slekli svoje plašče in jih položili k nogam mladeniča po imenu Savel.

⁵⁹ Medtem ko je na Štefana padalo kamenje, je le-ta molil: “Gospod, sprejmi mojega duha!”

⁶⁰ Pokleknil je in zaklical: “Gospod, odpusti jim ta greh!” S temi besedami je umrl.