Djánje 28 - Živa Nova zaveza

Na otoku Malti

¹ Kmalu smo izvedeli, da smo dospeli na otok Malta.

² Prebivalci otoka so bili zelo ljubeznivi z nami ter so zakurili ogenj na obali, da bi nam izkazali dobrodošlico ter da bi se ogreli v dežju in mrazu.

³ Pavel je zbiral suho dračje, da bi ga naložil na ogenj, ko je naenkrat zaradi vročine švignila iz njega strupena kača in se mu obesila na roko.

⁴ Otočani so videli, kako mu je visela z roke ter so glasno vzkliknili: “Ta je gotovo morilec. Čeprav se je rešil iz valov, ga vendar božanska pravica ne pusti živeti.”

⁵ Pavel je stresel kačo v ogenj in izgledalo je, kot da se mu ni nič zgodilo.

⁶ Ljudje pa so čakali, da mu bo roka otekla, ali pa, da se bo zgrudil mrtev. Ko so že dolgo čakali, pa niso opazili nič posebnega, so spremenili mišljenje. Zdaj so govorili: “To mora biti bog!”

⁷ Prav blizu obale je bilo posestvo upravnika otoka, Publija. Le-ta nas je ljubeznivo sprejel in tri dni smo ostali pri njem.

⁸ V tem času je Publijev oče dobil vročino in grižo. Pavel je odšel k njemu, molil je zanj in položil nanj roke. Bolnik je tako ozdravel.

⁹ Ko se je to razvedelo, so prišli tudi drugi bolniki z otoka, da bi jih Pavel ozdravil.

¹⁰ Svojo hvaležnost so nam izkazali tako, da so nas obsuli z darili. Ko pa je bil čas, da odplujemo, so ljudje prišli na krov ladje in nam prinašali vse, kar smo potrebovali za pot.

Prihod v Rim

¹¹ Tri mesece pozneje smo jadrali dalje z neko egiptovsko ladjo, ki je prišla iz Aleksandrije in je prezimila na Malti. Ladja je nosila znak “Dvojčkov”.

¹² Najprej smo pristali v Sirakuzi, kjer smo ostali tri dni.

¹³ Potem smo se peljali vzdolž obale do Regija. Dan za tem je začel pihati južni veter in naslednji dan smo prišli v Puteole,

¹⁴ kjer smo našli nekaj vernih. Prosili so nas, naj bi ostali pri njih teden dni in storili smo tako. Potem smo jadrali dalje proti Rimu.

¹⁵ Bratje v Rimu so slišali, da prihajamo, zato so nam prišli nasproti do Apijevega trga in do Treh tavern. Ko jih je Pavel videl, se je zahvalil Bogu in to srečanje mu je dalo novih moči za prihodnost.

Pavel v Rimu

¹⁶ V Rimu je Pavel lahko stanoval, kjer je hotel, le da ga je stražil vojak.

¹⁷ Tri dni po prihodu je povabil k sebi judovske voditelje iz mesta, se pogovarjal z njimi in jim takole dejal: “Dragi bratje! Ničesar nisem storil proti našemu ljudstvu, niti proti običajem in navadam, ki so nam jih zapustili naši očetje. Kljub temu so me v Jeruzalemu prijeli in poslali rimskim oblastem.

¹⁸ Rimljani so me zaslišali in ker ničesar niso našli, kar bi bilo vredno smrtne kazni, so me hoteli izpustiti na svobodo.

¹⁹ Judje pa so temu nasprotovali. Zato sem se moral sklicati na cesarja, a ne z namenom, da bi hotel svoje ljudstvo kakorkoli obtožiti.

²⁰ Vas pa sem prosil, da pridete sem, da bi se spoznali med seboj. Hotel sem vam povedati, da so me vklenili v verige, ker verujem, da je Mesija že prišel, on, ki je upanje vsega Izraela.”

²¹ Nato so Judje rekli Pavlu: “Nič slabega nismo slišali o tebi. Nobenega pisma nismo prejeli iz Judeje, pa tudi tisti, ki prihajajo iz Jeruzalema, nam niso nič povedali.

²² Radi pa bi slišali, kaj veruješ ti, kajti edino, kar vemo o teh kristjanih, je, da jim povsod nasprotujejo.”

²³ Dogovorili smo se za dan, ko naj bi se srečali in tedaj je prišlo še več ljudi v hišo, kjer je stanoval Pavel. On jim je pripovedoval o Božjem kraljestvu ter jih učil iz pisma o Jezusu – tako iz petih Mojzesovih knjig kakor tudi iz prerokov. Začel je zjutraj in nadaljeval do večera.

²⁴ Nekateri so sprejeli vero, drugi pa ne.

²⁵ Toda ko so se pogovarjali o tem naprej in nazaj, so odšli od Pavla in v ušesih so jim zvenele njegove zadnje besede: “Sveti Duh je imel prav, ko je dejal po preroku Izaiju:

²⁶ Pojdi in reci temu ljudstvu: ‘Poslušajo, pa ne razumejo. Gledajo, pa ne vidijo.

²⁷ Ti ljudje imajo zamračen razum. Mašijo si ušesa in zapirajo oči, da ne bi videli s svojimi očmi in slišali s svojimi ušesi ter razumeli s svojim umom in se obrnili k meni, pravi Gospod, jaz pa bi jih ozdravil.’

²⁸ Vedite,” je zdaj nadaljeval Pavel, “da bodo o tej Božji rešitvi slišali drugi narodi in jo bodo radi sprejeli!”

²⁹ Ko je Pavel to povedal, so Judje odšli od njega in se spotoma glasno prepirali.

³⁰ Pavel pa je ostal še dve leti v hiši, ki jo je najel in sprejemal vse, ki so prihajali na obisk.

³¹ Pripovedoval jim je o Božjem kraljestvu in o Jezusu Kristusu in nihče ga ni pri tem oviral.