Djánje 27 - Živa Nova zaveza

Na poti v Rim

¹ Na koncu je bilo vse urejeno, tako smo se lahko odpravili na pot v Rim. Neki oficir, ki mu je bilo ime Julij in ki je bil član cesarjeve straže, je bil odgovoren za Pavla in nekaj drugih jetnikov.

² Vkrcali smo se na neko ladjo, ki je bila iz Adramitija in ki naj bi se ustavila v različnih lukah vzdolž azijske obale. Z nami je bil neki Grk po imenu Aristarh iz Tesalonike.

³ Naslednjega dne smo prispeli v Sidon in Julij je bil zelo ljubezniv do Pavla ter mu je dovolil, da je šel na kopno, da bi obiskal prijatelje in užival njihovo gostoljubnost.

⁴ Ko smo se odpeljali odtod, je pihal tako močan nasprotni veter, da se je bilo težko držati smeri. Zato smo se peljali severno od Cipra

⁵ med otokom in kopnim in pustili za seboj obalo pokrajin Kilikije in Pamfilije ter pristali v Miri v Likiji.

⁶ Tam je naš oficir našel neko ladjo iz Aleksandrije, ki je bila namenjena v Italijo. S to ladjo smo nadaljevali pot.

⁷ Zelo počasi smo napredovali in s težavo smo dosegli Knid. Ker veter še vedno ni bil ugodnejši, smo se peljali mimo pristanišča Salmone in se obrnili proti Kreti.

⁸ Ves čas smo se borili z vetrom in jadrali ob južni obali otoka, dokler nismo prišli do Dobre luke blizu mesta Lasaje.

⁹ Tam smo ostali več dni. Vreme je postajalo vse bolj nevarno za dolga jadranja, kajti bilo je v poznejšem delu leta in post je že minil. Pavel se je z oficirji pogovarjal o tem.

¹⁰ “Možje,” je svaril Pavel, “vidim, da bomo imeli težave, če bomo nadaljevali potovanje. Nevarno je tako za ladjo kakor tudi za tovor in celo človeška življenja so v nevarnosti.”

¹¹ Oficirji pa, ki so bili odgovorni za jetnike, so bolj poslušali kapitana in lastnika ladje kakor Pavla.

¹² Ker tudi pristanišče, kjer smo se nahajali, ni bilo primerno, da bi tam prezimili, je večina pristala na to, da krenemo dalje. Če bi bilo le mogoče, smo želeli prispeti do Fojniksa in ostati čez zimo tam. To pristanišče na otoku Kreti je bilo namreč odprto le proti severozahodu in jugozahodu in zaradi tega bolj varno pred vetrovi.

Neurje pred Kreto

¹³ Ko je začel pihati južni veter, je izgledalo, da bo vreme idealno za potovanje. Dvignili so sidro in jadrali blizu obale.

¹⁴ Nato pa se je vreme hitro spremenilo, zapihal je močan veter, skoraj kakor orkan (imenoval se je severovzhodni orkan),

¹⁵ ki je nosil ladjo daleč na odprto morje, medtem ko jo je posadka zaman poskušala obrniti proti kopnemu.

¹⁶ Na koncu smo se znašli za majhnim otokom, ki se imenuje Kavda. Tu smo kljub velikim težavam uspeli potegniti na krov rešilni čoln, ki smo ga vlekli za seboj.

¹⁷ Potem smo zvezali ladjo z vrvmi, da bi ojačali ladijski trup. Mornarji so se bali, da bo odneslo ladjo na živi pesek ob afriški obali, zato so zvili jadra.

¹⁸ Vihar je bil tako močan, da je posadka naslednji dan zmetala v morje del tovora

¹⁹ in dan za tem celo ladijsko opremo.

²⁰ Strašno neurje je divjalo z nezmanjšano močjo in več dni nismo videli niti sonca niti zvezd, tako da nazadnje nihče več ni upal, da se bomo rešili.

²¹ Ves ta čas nihče ni jedel. Tedaj je Pavel dejal posadki ladje: “Možje! Bolje bi bilo, da ste me poslušali in prezimili na Kreti. Tako bi bil vsem nam prihranjen ta strah in težave.

²² Zdaj pa vas odločno prosim, da ne izgubite upanja! Niti eden izmed nas ne bo izgubil življenja, tudi če se ladja potopi.

²³ Prejšnjo noč je namreč prišel k meni angel od Boga, ki mu pripadam in služim. Dejal mi je:

²⁴ ‘Ne boj se, Pavel. Dospel boš pred cesarja. Bog je uslišal tvojo prošnjo. Tudi vsi drugi, ki so s teboj, bodo ostali pri življenju.’

²⁵ Zato se ne bojte, možje! Zaupam Bogu. Izpolnilo se bo, kar mi je dejal.

²⁶ Vendar bomo nasedli na nek otok.”

²⁷ Že štirinajsto noč nas je vihar premetaval po Jadranskem morju. Proti polnoči so mornarji menili, da se bližamo obali.

²⁸ Izmerili so globino in ugotovili, da je 36 metrov do dna. Malo pozneje so spet merili in bilo je 27 metrov do dna.

²⁹ Zdaj so vedeli, da nas bo kmalu vrglo na kopno. Ker so se bali čeri vzdolž obale, so vrgli štiri sidra z zadnjega dela ladje in nestrpno čakali, da se zdani.

³⁰ V sivini jutra so mornarji poskušali naskrivaj zapustiti ladjo. S pretvezo, da morajo vreči sidro tudi s prednjega dela ladje, so spustili rešilni čoln v vodo.

³¹ Pavel pa je dejal oficirju in vojakom: “Če posadka ne ostane na ladji, smo vsi izgubljeni.”

³² Tedaj so vojaki prerezali vrvi in pustili, da je odneslo čoln.

³³ Še preden se je zdanilo, je Pavel spodbujal vse na ladji, naj jedo. “Dva tedna se niste dotaknili hrane,” je dejal.

³⁴ “Mislite na svoje dobro in jejte, kar največ morete! Kajti nobenemu se ne zgodi nič hudega! Niti las z glave se vam ne skrivi!”

³⁵ Po teh besedah je Pavel vzel kruh, se glasno zahvalil Bogu in ga prelomil ter začel jesti.

³⁶ Takoj so bili vsi boljše volje in so tudi začeli jesti,

³⁷ vseh dvesto šestinsedemdeset ljudi, ki so bili na ladji.

³⁸ Ko smo se najedli, je posadka vrgla v morje še preostali tovor pšenice, da bi bila ladja lažja.

Rešitev zadnjo minuto

³⁹ Ko je napočilo jutro, ni nihče izmed mornarjev vedel, kje smo. Odkrili pa so zaliv s peščeno obalo. Tja so želeli usmeriti ladjo.

⁴⁰ Prerezali so sidra in jih pustili v morju, zrahljali so vrvi krmila ter razpeli sprednje jadro in se začeli premikati proti obali.

⁴¹ Toda ladja je nasedla na peščen nasip in tam obstala. Prednji konec je obtičal v pesku, istočasno pa so močni valovi butali v krmo in začeli razbijati ladjo.

⁴² Vojaki so hoteli pomoriti jetnike, da nihče ne bi mogel plavati na obalo in pobegniti.

⁴³ Julij pa je hotel rešiti Pavla in zato ni dovolil, da bi storili kaj takega. Potem je zapovedal vsem, ki so znali plavati, naj skočijo v morje in poskušajo priti na kopno,

⁴⁴ ostali pa naj bi se rešili na deskah z razbite ladje. Na ta način je uspelo vsem priti na obalo.