Djánje 24 - Živa Nova zaveza

Pavla tožijo Feliksu

¹ Pet dni pozneje so prišli veliki duhovnik Hananija, nekaj voditeljev ljudstva in advokat Tertul, da bi vložili tožbo zoper Pavla.

² Ko so privedli Pavla, je Tertul obrazložil Feliksu, zakaj tožijo Pavla: “Judje moramo priznati, da po tvoji zaslugi že dalj časa uživamo mir in da nam že dolgo ni bilo tako dobro, kot nam je prav zdaj.

³ Za vse to smo ti, cenjeni Feliks, neskončno hvaležni.

⁴ Da pa ti ne bi jemali dragocenega časa, te prosimo, da nas poslušaš samo za trenutek, da ti na kratko obrazložimo obtožbe zoper tega moža.

⁵ Smatramo, da je ta mož povzročitelj nemirov. Po celem rimskem cesarstvu nagovarja Jude, naj se uprejo rimskim oblastem. Sam pa je eden izmed voditeljev nazarečanske sekte.

⁶ Ko je poskušal onečastiti tempelj, smo ga prijeli in smo ga hoteli obsoditi po naših zakonih.

⁷ Poveljnik Lizija pa je posegel vmes in zapovedal svojim vojakom, da so ga odpeljali.

⁸ Poleg tega je dejal, naj ga tožimo tebi. Ko ga boš zaslišal, boš ugotovil, da so naše obtožbe resnične.”

⁹ Ostali Judje so potrdili obtožbeni govor v vseh točkah in pojasnili, da je vse čista resnica.

Pavel se brani pred Feliksom

¹⁰ Ko mu je guverner namignil, da je zdaj on na vrsti, da pove svoje, je Pavel vstal in dejal: “Ker vem, da si že mnogo let sodnik temu ljudstvu, se z veseljem zagovarjam pred teboj.

¹¹ Z lahkoto boš ugotovil, da sem šele pred dvanajstimi dnevi prišel v Jeruzalem, da bi v templju molil.

¹² Tako v templju kot tudi v sinagogi ali kje drugje v javnosti se nisem z nikomer prepiral, še manj pa povzročil kakšno vstajo med ljudstvom.

¹³ Nobenih dokazov ni o tem, da bi bile navedene obtožbe resnične.

¹⁴ Naslednjo stvar pa si upam javno priznati: Služim Bogu naših očetov na način, ki ga le-ti imenujejo sekto. Verujem vse tako, kot je zapisano v Mojzesovem zakonu in v prerokih.

¹⁵ Prav tako verujem kot tudi moji tožniki, da bo Bog obudil vse ljudi v življenje – pravične in krivične.

¹⁶ Zato poskušam po svojih najboljših sposobnostih živeti tako, da bi imel čisto vest pred Bogom in ljudmi.

¹⁷ Ker več let nisem živel v tej deželi, sem se vrnil v Jeruzalem z denarjem, da bi pomagal Judom in da bi v templju žrtvoval Bogu.

¹⁸ Moji tožniki so me videli v templju, ko sem prišel z zahvalno žrtvijo. Obril sem si glavo, kot zahteva zakon in okrog mene ni bilo množice niti kakršnekoli vstaje. Bilo pa je tam nekaj Judov iz pokrajine Azije.

¹⁹ Ti naj bi bili danes tukaj, če imajo kaj proti meni.

²⁰ Sicer pa te prosim, da izprašaš te može, česa me je obdolžil njihov sodni zbor

²¹ razen tega, kar sem že povedal in sicer, da sem zavpil: ‘Pred vami stojim, da bi se zagovarjal zaradi vere v vstajenje od mrtvih!’ ”

²² Feliks, ki je mnogo vedel o Poti, je preložil razpravo in dejal: “Ko pride poveljnik Lizija, bom odločil o tej stvari.”

²³ Pavel je še naprej ostal v priporu. Feliks pa je naročil stražarjem, naj lepo ravnajo z njim. Sorodniki in prijatelji so ga lahko obiskovali in mu prinašali darila.

Feliks se noče odločiti

²⁴ Čez nekaj dni sta Feliks in njegova žena, Judinja Druzila, poklicala k sebi jetnika Pavla. Želela sta slišati kaj več o veri v Jezusa Kristusa.

²⁵ Ko pa je Pavel govoril o pravičnosti, o vzdržnem življenju in o Božji sodbi, se je Feliks prestrašil in je brž dejal: “Za danes zadostuje. Kadar bom imel več časa, te bom spet poklical.”

²⁶ Upal je tudi, da mu bo Pavel plačal podkupnino in zato je vedno znova pošiljal ponj, da bi se z njim pogovarjal.

²⁷ Ko sta minili dve leti, je Feliksa nadomestil Porkij Fest. Da bi ob koncu svojega službovanja še zadnjič izkazal Judom svojo naklonjenost, je pustil Pavla še naprej v ječi.