Djánje 23 - Živa Nova zaveza

¹ Mirno in neustrašeno je Pavel pogledal člane sodnega zbora in dejal: “Možje! Dragi bratje! Vse svoje življenje sem služil Bogu in sicer s čisto vestjo.”

² Tedaj je zapovedal veliki duhovnik Hananija tistim, ki so stali poleg Pavla, naj ga udarijo po ustih.

³ Pavel pa mu je dejal: “Bog bo udaril tebe, stena pobeljena! Kakšen sodnik pa si, ko sam kršiš zakon, s tem da zahtevaš, naj me udarijo!”

⁴ Tedaj so se nekateri dvignili: “Kako si dovoliš žaliti Božjega velikega duhovnika?”

⁵ “Nisem vedel, bratje, da je to veliki duhovnik,” je dejal Pavel, “kajti dobro vem, da v Svetem pismu piše: ‘Ne žali voditelja svojega ljudstva.’ ”

⁶ Pavel je vedel, da so med prisotnimi saduceji kakor tudi farizeji. Zato je glasno zaklical: “Bratje, farizej sem, prav tako kot moji predniki in zdaj mi sodite, ker verujem v vstajenje mrtvih.”

⁷ Te besede so izzvale prepir med farizeji in saduceji in zbrani so se razdelili v dva tabora.

⁸ V nasprotju s farizeji so saduceji trdili: Saj vstajenja mrtvih sploh ni in prav tako ni angelov ali duhov.

⁹ Debata je bila vedno glasnejša. Razburjeni so nekateri verski učitelji izmed farizejev vstali in kričali: “Ta mož ni zakrivil ničesar, za kar bi ga mogli obsoditi. Morda mu je v resnici govoril kakšen duh ali angel na poti v Damask.”

¹⁰ Hrup je bil vedno večji in možje so se prerivali okrog Pavla ter ga vlekli najprej na eno potem pa spet na drugo stran. Poveljnik se je bal, da ga bodo raztrgali, zato je nazadnje ukazal vojakom, naj ga odpeljejo nazaj v trdnjavo.

¹¹ Naslednjo noč je stal Gospod ob Pavlovi strani in mu dejal: “Ne boj se, Pavel. Prav tako kot si govoril ljudstvu o meni tukaj v Jeruzalemu, moraš biti moja priča tudi v Rimu!”

Pavla hočejo umoriti

¹² Ko se je zdanilo, se je srečalo nekaj Judov. Svečano so se zakleli, da ne bodo niti jedli niti pili, dokler jim ne uspe spraviti Pavla s poti.

¹³ Več kot štirideset mož je položilo to zakletev.

¹⁴ Odšli so k velikim duhovnikom in k voditeljem ljudstva, da bi jim sporočili: “Zakleli smo se, da ne bomo jedli, dokler ne umorimo tega Pavla.

¹⁵ Poskrbite, da ga poveljnik še enkrat privede na zaslišanje. Recite, da bi radi zadevo še bolje proučili. Vse drugo prepustite nam. Na poti ga bomo umorili.”

¹⁶ Sin Pavlove sestre pa je izvedel za njihov načrt ter je odšel v trdnjavo in vse to povedal Pavlu.

¹⁷ Pavel je potem poklical k sebi enega izmed oficirjev: “Odpelji tega mladeniča k poveljniku. Mora mu povedati nekaj zelo pomembnega.”

¹⁸ Oficir je storil to in pojasnil: “Jetnik Pavel me je poklical k sebi in me prosil, naj odvedem tega mladeniča k tebi. On ti mora nekaj pomembnega povedati.”

¹⁹ Poveljnik je prijel mladeniča za roko, ga odpeljal vstran in ga vprašal: “Kaj je to, kar mi želiš povedati?”

²⁰ Brž je začel pripovedovati: “Judje te nameravajo zaprositi, da jutri še enkrat pripelješ Pavla pred sodni zbor, da bi izvedeli še kaj več o njem. To pa je samo pretveza.

²¹ Ne verjemi jim, kajti štirideset mož leži skritih ob poti z namenom, da ga umorijo. Zakleli so se, da ne bodo niti jedli niti pili, dokler se to ne zgodi. Zdaj čakajo samo na tvoj pristanek.”

²² Mladenič je zapustil trdnjavo, potem ko mu je poveljnik zabičal, naj nikomur ne pripoveduje o vsem tem.

Pavla odpeljejo v Cezarejo

²³ Takoj nato je poveljnik poklical k sebi dva oficirja in jima naročil: “Danes zvečer ob devetih naj bo dvesto vojakov pripravljenih, da odkorakajo v Cezarejo skupaj z dvestotimi suličarji in sedemdesetimi konjeniki.

²⁴ Daj Pavlu konja, na katerem naj jezdi in poskrbi, da varno pride do guvernerja Feliksa.”

²⁵ Potem je napisal pismo guvernerju, ki se je glasilo takole:

²⁶ “Od Klavdija Lizija. Njegovemu veličanstvu, guvernerju Feliksu. Prisrčen pozdrav.

²⁷ Judje so prijeli tega moža. Hoteli so ga umoriti. Poslal sem vojake, da bi ga osvobodili, kajti izvedel sem, da je rimski državljan.

²⁸ Ker sem želel slišati, kaj je storil, sem ga privedel pred njihov sodni zbor.

²⁹ Tam se je izkazalo, da pravzaprav ni storil ničesar, za kar bi zaslužil smrtno kazen ali pa ječo. Gre za sporna vprašanja njihove religije.

³⁰ Ko pa sem slišal, da ga znova poskušajo umoriti, sem se odločil, da ga pošljem k tebi. Njegovim tožnikom sem svetoval, naj vložijo svojo tožbo zoper njega pri tebi.”

³¹ Vojaki so še tisto noč pripeljali Pavla v Antipatrido, kot jim je naročil poveljnik.

³² Naslednje jutro so se pešaki vrnili v Jeruzalem, medtem ko so konjeniki nadaljevali pot s Pavlom.

³³ V Cezareji so izročili guvernerju pismo kakor tudi jetnika.

³⁴ Ko je guverner prebral pismo, je vprašal Pavla, iz katere pokrajine je po rodu. “Iz Kilikije,” je odvrnil Pavel.

³⁵ “Ko bodo prišli sem tvoji tožniki,” je zdaj odločil guverner, “bom rešil tvojo zadevo.” Na Feliksovo zahtevo so Pavla držali kot jetnika v palači kralja Heroda.