Djánje 21 - Živa Nova zaveza

Pavel potuje v Jeruzalem

¹ Ko smo se s težkim srcem poslovili od starešin v Efezu, je naša ladja odplula naravnost na Kos. Naslednji dan smo prišli do Rodosa nato pa v Pataro.

² Tam smo prestopili na drugo ladjo, ki naj bi plula v Fenikijo.

³ Kmalu smo v daljavi zagledali otok Ciper, toda pluli smo mimo njega po južni strani v smeri proti sirskemu pristanišču Tiru, kjer naj bi raztovorili blago.

⁴ V Tiru smo obiskali cerkev in tu smo ostali teden dni. Kristjani so večkrat prosili Pavla, naj ne potuje v Jeruzalem, kot jih je svaril Sveti Duh.

⁵ Toda ob koncu tedna smo vendarle šli na ladjo. Vsa cerkev z ženami in otroki nas je spremljala iz mesta. Na obali smo pokleknili in molili.

⁶ Ko smo se poslovili, smo se vkrcali na ladjo, tisti pa, ki so nas spremljali, so se vrnili v mesto.

⁷ Iz Tira smo potem prišli v Ptolemaido. Tudi tu smo obiskali kristjane, vendar smo samo en dan ostali pri njih.

⁸ Iz Ptolemaide smo šli peš naprej do Cezareje. Tu smo stanovali v hiši evangelista Filipa, enega izmed sedmerih diakonov.

⁹ Štiri Filipove hčere so bile neporočene ter so imele preroški dar od Gospoda.

¹⁰ Ko smo bili že nekaj dni pri Filipu, je prišel Agab iz Judeje. Bil je prerok.

¹¹ S Pavlovim pasom si je zvezal roke in noge. Potem je dejal: “Sveti Duh pravi: Prav tako bodo v Jeruzalemu Judje zvezali lastnika tega pasu in ga izročili Rimljanom.”

¹² Ko smo to slišali, smo vsi skupaj prosili Pavla, naj ne hodi v Jeruzalem.

¹³ On pa je dejal: “Zakaj jokate in mi trgate srce? Nisem pripravljen samo dospeti v ječo v Jeruzalemu, ampak tudi umreti zaradi Gospoda Jezusa.”

¹⁴ Jasno je bilo, da se ne meni za naše nasvete, zato smo ga nehali prepričevati ter smo dejali: “Naj se zgodi Božja volja!”

Pavel hoče dokazati svojo poslušnost Mojzesovemu zakonu

¹⁵ Kmalu nato smo odpotovali v Jeruzalem.

¹⁶ Nekaj bratov iz Cezareje nas je spremljalo. Peljali so nas k Mnazonu, ki je bil po rodu s Cipra ter je bil tudi eden izmed prvih kristjanov. V njegovi hiši naj bi prenočili.

¹⁷ Cerkev v Jeruzalemu nas je prisrčno sprejela.

¹⁸ Naslednji dan po našem prihodu je šel Pavel k Jakobu; tudi vsi starešine iz cerkve so se zbrali pri njem.

¹⁹ Pavel je vse pozdravil ter je izčrpno poročal, kaj je Bog storil med pogani.

²⁰ Tega so se vsi veselili; slavili so Boga in se mu zahvaljevali. Potem pa so dejali: “Ti veš, dragi brat, da so tisoči Judov sprejeli vero in vsi vztrajajo pri tem, da naj bi judovski verniki še naprej držali judovske tradicije in običaje.

²¹ Judovski kristjani tu v Jeruzalemu pa so slišali, da si ti proti Mojzesovim zakonom in našim judovskim običajem in da prepoveduješ, da bi obrezovali otroke.

²² Kaj naj torej zdaj storimo? Vsekakor bodo izvedeli, da si v Jeruzalemu.

²³ Zato ti svetujemo takole: tu so štirje bratje, ki se pripravljajo, da si obrijejo glave in naredijo določene zaobljube.

²⁴ Pridruži se jim in izpolni predpise v zvezi z očiščevanjem. Daj si obriti glavo in plačaj tudi za njih, da jih obrijejo. Tako bodo vsi videli, da glasovi, ki se širijo o tebi, niso resnični ter da neoporečno izpolnjuješ zakon.

²⁵ Kako pa naj živijo kristjani, ki niso judovskega porekla, smo določili in jim o tem tudi pisali: ni se jim treba držati judovskih zakonov razen v tem, da ne jedo hrane darovane malikom, ali mesa zadavljenih živali, ki jim ni odtekla kri. Poleg tega naj bi se tudi varovali razvratnega življenja.”

Pavla primejo v templju

²⁶ Pavel je pristal na to. Skupaj s temi možmi je naslednji dan odšel v tempelj, da bi se očistil in se zaobljubil, da bo sedem dni pozneje prinesel žrtev skupaj z ostalimi.

²⁷ Teh sedem dni je skoraj minilo, ko je nekaj Judov iz pokrajine Azije videlo Pavla v templju ter naščuvalo množico proti njemu. Zgrabili so ga in

²⁸ kričali: “Izraelci! Pomagajte nam. To je tisti mož, ki po vsem svetu nagovarja naše ljudstvo, naj kršijo judovske zakone. Celo proti templju govori in ga onečašča s tem, da vodi tiste, ki niso Judje, v tempelj.”

²⁹ Poprej ta dan so ga namreč videli v mestu skupaj s Trofimom, nekim Grkom iz Efeza, v mestu, pa so mislili, da ga je Pavel peljal s seboj tudi v tempelj.

³⁰ Ves Jeruzalem se je vznemiril zaradi teh obtožb. Pavla so vlekli iz templja in brž zaklenili vrata za njim.

³¹ Množica ga je nameravala umoriti. Za to je izvedel poveljnik rimske garnizije. “Vse mesto je na nogah!” so mu sporočili.

³² S četo vojakov in z nekaj oficirjev je pohitel v tempelj. Ko je množica zagledala poveljnika in vojake, so spustili Pavla.

³³ Poveljnik je zapovedal, naj primejo Pavla in ga zvežejo z dvojnimi verigami. Vprašal je razburjeno množico, kdo je Pavel in kaj je storil.

³⁴ Toda oni so samo kričali, nekateri eno, drugi drugo, tako da sploh ni mogel ničesar izvedeti. Zato je zapovedal, naj Pavla odpeljejo v trdnjavo.

³⁵ Na poti tja je bilo ljudstvo tako nasilno, da so ga vojaki morali nositi, da bi ga zaščitili.

³⁶ Kričalo je: “Proč z njim! Umorite ga!”

³⁷ Ko so prišli do trdnjave, je Pavel dejal poveljniku: “Ali lahko spregovorim s teboj nekaj besed?” “Ali znaš grško?” ga je poveljnik začuden vprašal.

³⁸ “Ali nisi ti tisti Egipčan, ki je pred nekaj leti vodil upor ter odpeljal s seboj v puščavo štiri tisoč oboroženih upornikov?”

³⁹ “Ne,” je odgovoril Pavel, “jaz sem Jud iz Tarza, iz precej pomembnega mesta v Kilikiji. Prosim te za dovoljenje, da bi smel spregovoriti tej množici.”

⁴⁰ Poveljnik mu je dal dovoljenje in Pavel je vstopil na stopnico ter dal ljudstvu znak z roko, naj se umiri. Ko so vsi umolknili, jim je začel govoriti po hebrejsko: