Djánje 13 - Živa Nova zaveza

Pavla in Barnabo odpošljejo kot misijonarja

¹ V cerkvi v Antiohiji je bilo več prerokov in učiteljev, na primer Barnaba, Simeon, ki so ga imenovali tudi “črnec”, Lukij iz Cirene, Manaen, (ki je odrastel skupaj s Herodom) in Savel.

² Ko so se ti možje skupaj postili in molili, jim je Sveti Duh spregovoril: “Oddvojite Barnabo in Savla za delo, na katero sem ju poklical!”

³ Potem so se še postili in molili, blagoslovili so Barnabo in Savla ter ju poslali na pot.

Na Cipru: Prvo nasprotovanje – prvi uspeh

⁴ Ko ju je tako Sveti Duh sam odposlal, sta Barnaba in Savel prišla najprej v Selevkijo, od tod pa z ladjo na Ciper.

⁵ Prispela sta v mesto Salamino ter oznanjala v sinagogi Božjo besedo. Janeza Marka sta imela s seboj kot pomočnika.

⁶ Hodila sta od mesta do mesta po celem otoku. Tako sta prišla na drugi del otoka do Pafosa. Tam sta srečala nekega Juda, ki se je ukvarjal s čaranjem. Ime mu je bilo Barjezus in sam se je smatral za preroka.

⁷ Ta Jud je bil prijatelj z guvernerjem Sergijem Pavlom, ki je bil zelo razumen človek. Guverner je povabil Barnabo in Savla k sebi, ker je želel slišati Božjo besedo.

⁸ Toda Elima, kot se je čarovnik imenoval po grško, je na vsak način hotel preprečiti, da bi guverner sprejel vero v Kristusa.

⁹ Savel pa, ki se je imenoval tudi Pavel, je prodorno pogledal čarovnika

¹⁰ in dejal poln Svetega Duha: “Peklenski sin, poln laži in hudobije! Nič dobrega ni v tebi! Kdaj boš končno prenehal preobračati Božjo besedo?

¹¹ Bog te bo zaradi tega kaznoval: oslepel boš in nekaj časa ne boš mogel videti.” V tem trenutku je mož oslepel. Nemočno je tipal okrog sebe in iskal je nekoga, ki bi ga vodil za roko.

¹² Guverner, ki je bil priča vsemu temu, se je čudil Božji sili in je začel verovati v Gospoda.

Misijonarsko delo v Antiohiji/Pizidiji

¹³ Potem so Pavel in njegovi spremljevalci zapustili Pafos. Z ladjo so se odpeljali v Pergo v Pamfiliji, kjer se je Janez Marko ločil od njiju ter se je vrnil v Jeruzalem.

¹⁴ Barnaba in Pavel pa sta sama nadaljevala pot v Antiohijo v Pizidiji. V soboto sta šla tam v sinagogo na bogoslužje.

¹⁵ Potem ko so po običaju brali iz Mojzesovih knjig in iz prerokov, so jima tisti, ki so bili odgovorni za bogoslužje, poslali sporočilo: “Brata, če nas želita kaj koristnega naučiti, govorita!”

¹⁶ Pavel se je dvignil, dal z roko znak, naj se umirijo in začel: “Možje, Izraelci, pa tudi vsi drugi, ki verujete v Izraelovega Boga, poslušajte me!

¹⁷ Bog izraelskega ljudstva je izbral naše očake in oni so v Egiptu postali veliko ljudstvo. Z njegovo silo in močjo so zapustili Egipt.

¹⁸ Štirideset let jih je potrpežljivo prenašal na poti skozi puščavo.

¹⁹ Potem ko je Bog pokončal sedem ljudstev v Kanaanu, so lahko posedli to deželo.

²⁰ Kakih štiristo petdeset let jim je dajal sodnike; zadnji je bil Božji prerok Samuel.

²¹ Ko je ljudstvo hotelo imeti kralja, jim je Bog dal Savla, Kiševega sina iz Benjaminovega rodu. Savel je vladal štirideset let.

²² Potem se je Bog obrnil od njega in izbral Davida za kralja Izraelu, o katerem je dejal: ‘Našel sem Davida, Jesejevega sina, moža, ki mi ugaja. On me bo poslušal.’

²³ Davidov potomec je Jezus, Rešitelj, ki ga je Bog obljubil Izraelu.

²⁴ Prišel je potem, ko je Janez pozval vse izraelsko ljudstvo, naj več ne živijo v grehu in naj se krstijo.

²⁵ Ko je bil Janez že pri koncu svojega poslanstva, je dejal: ‘Kdo pa mislite da sem? Nisem tisti, ki ga čakate. Za menoj pa prihaja nekdo, ki mu nisem vreden odvezati sandal.’

²⁶ Vam, dragi bratje, ki ste Abrahamovi potomci in vam, ki verujete v Boga in ga častite, velja to sporočilo o rešitvi.

²⁷ Jeruzalemčani in njihovi voditelji niso razumeli, kdo je Jezus. Kljub temu so izpolnili s svojo odločitvijo napoved prerokov, ki jo berete vsako soboto.

²⁸ Kajti čeprav mu niso mogli ničesar očitati, kar bi bilo vredno smrtne kazni, so zahtevali, da Pilat obsodi Jezusa na smrt.

²⁹ Ko se je vse tako izpolnilo, kot je bilo napovedano v Svetem pismu, so ga sneli s križa in položili v grob.

³⁰ Bog pa ga je obudil od mrtvih.

³¹ Potem se je Jezus še večkrat pokazal svojim učencem, ki so prišli z njim iz Galileje v Jeruzalem. Ti so zdaj pred izraelskim ljudstvom priče, da je Jezus Božji Sin.

³² Vam zdaj oznanjamo to radostno sporočilo: Obljubo, ki jo je Bog dal našim prednikom,

³³ je zdaj izpolnil, ko je Jezusa obudil od mrtvih. Tako piše v drugem psalmu: ‘Ti si moj Sin. Danes sem postal tvoj Oče.’

³⁴ Bog je v Svetem pismu napovedal, da bo Jezus vstal od mrtvih ter da ne bo strohnel: ‘Izkazal ti bom milost, ki sem jo obljubil Davidu.’

³⁵ Na nekem drugem mestu pa piše še bolj jasno: ‘Ne boš dovolil, da telo tvojega svetega Sina strohni.’

³⁶ To ni veljalo za Davida. On je umrl, potem ko je po Božji volji služil ljudem svojega časa. Pokopali so ga in strohnel je.

³⁷ Ta pa, ki ga je Bog obudil od mrtvih, ni strohnel.

³⁸ Želim, da spoznate, dragi bratje, da je Jezus tisti, po katerem ste dobili odpuščanje grehov.

³⁹ Vsak, kdor veruje vanj, bo osvobojen greha in proglašen za pravičnega – judovski zakon pa tega ne more storiti.

⁴⁰ Varujte se tudi, da se z vami ne bi zgodilo, kakor je zapisal prerok:

⁴¹ ‘Vi, ki zametate resnico! Prebudite se iz svoje brezbrižnosti in prestrašite se na smrt. Kajti v vašem času bom storil tako nenavadne stvari, da tega ne bi verjeli, če bi vam kdo pripovedoval.’ ”

⁴² Ko sta Pavel in Barnaba zapustila bogoslužje, so ju prosili, da bi naslednjo soboto spet prišla ter da bi ponovno govorila o tem.

⁴³ Mnogi Judje in tudi drugi, ki so bili na bogoslužju v sinagogi, so spremljali Pavla in Barnabo. Apostola sta opozarjala vse te ljudi, naj nadaljujejo v Božji milosti.

Konflikt z Judi

⁴⁴ Naslednjo soboto so se zbrali skoraj vsi prebivalci mesta, da bi slišali Božjo besedo.

⁴⁵ Ko so Judje videli, koliko ljudi je prišlo v sinagogo, so bili zavidni. Ugovarjali so Pavlu in se mu posmehovali.

⁴⁶ Pavel in Barnaba pa se nista dala zmesti. Mirno in odločno sta govorila: “Najprej moramo vam Judom oznaniti Božjo besedo. Ker pa nočete poslušati in s tem kažete, da niste vredni večnega življenja, se zdaj obračava k poganom.

⁴⁷ Gospod nam je namreč zapovedal: ‘Storil sem, da boš luč vsem ljudstvom na zemlji, da bi prinesel rešitev vsem krajem zemlje.’”

⁴⁸ Ko so to slišali tisti, ki niso bili Judje, so se veselili in zahvaljevali Bogu za njegovo besedo. Vsi pa, ki so bili namenjeni za večno življenje, so sprejeli vero.

⁴⁹ Tako se je razširila Božja beseda tudi zunaj mesta, po vsej okolici.

⁵⁰ Judom pa je uspelo, da so naščuvali pobožne in ugledne žene in vplivne može v mestu proti Pavlu in Barnabi, tako da so ju pregnali iz mesta.

⁵¹ Potem sta prepustila mesto njim na milost in nemilost ter sta krenila proti Ikoniji.

⁵² Učenci pa, ki so ostali v Antiohiji, so bili polni Svetega Duha in radosti.