Sv. Matevž 22 - Življenje z Jezusom

¹ Jezus je nadaljeval z zgodbami:

² »Nebeško vladavino si lahko zamišljamo takole. Neki kralj je priredil poročno slavje za svojega sina.

³ K povabljenim je poslal svoje sužnje, da bi jih poklicali na poroko, toda povabljenci niso hoteli priti.

⁴ Zato je ponovno poslal še druge sužnje in jim naročil: ›Povejte povabljenim: Pojedina je pripravljena! Zaklal sem svoje govedo in tudi tista najbolj slastna teleta. Vse je nared, pridite na poroko.‹

⁵ Povabljencem pa ni bilo prav nič mar, ampak je šel vsak po svojih opravkih. Eden je šel delat na svojo njivo, drugi se je šel ukvarjat s svojim poslom.

⁶ Ostali pa so planili na kraljeve sužnje, se nesramno znesli nad njimi in jih umorili.

⁷ Kralju je prekipelo. Poslal je vojsko, da je pobila te morilce in njihovo mesto požgala do tal.

⁸ Potem je kralj ukazal sužnjem: ›Poročno slavje je pripravljeno, toda ljudje, ki sem jih povabil, si niso zaslužili, da bi se ga udeležili.

⁹ Zato zdaj pojdite povsod po deželi in povabite na poroko vsakogar, ki ga srečate na cestah.‹

¹⁰ Sužnji so odšli in zbrali vse ljudi, ki so jih srečali na poti, tako dobre kakor slabe. Poročna dvorana se je napolnila z gosti

¹¹ in kralj jih je prišel pogledat. Med njimi je opazil nekoga, ki ni bil oblečen za poroko.

¹² ›Kako si si drznil priti sem brez primerne obleke?‹ ga je vprašal kralj. Tisti človek pa je molčal.

¹³ ›Zvežite mu roke in noge in ga vrzite ven!‹ je kralj ukazal natakarjem. ›Odpeljite ga daleč proč, v peklensko temo, kjer ljudje jokajo in besnijo!‹

¹⁴ Tako je z Božjo vladavino,« je zaključil Jezus. »Vsi ljudje so povabljeni vanjo, a samo nekateri se odzovejo, kakor je treba.«

¹⁵ Potem so farizeji sklicali sestanek glede Jezusa. Hoteli so ga ujeti v past in ga pripraviti do tega, da bo rekel kaj kaznivega.

¹⁶ K njemu so poslali nekaj svojih učencev in nekaj podpornikov Herodove vladarske dinastije. »Spoštovani učitelj,« so rekli Jezusu, »vidimo, da zmeraj govorite, kar je res. Odkrito in v resnici nas učite, kaj hoče Bog, in vseeno vam je, kaj si o vašem nauku mislijo ljudje. Popolnoma nepristranski ste.

¹⁷ Zato vas prosimo, povejte nam: je prav, da rimskemu cesarju plačujemo davke, ali ne? Kakšno je vaše mnenje?«

¹⁸ »Kaj me lovite v past?« jim je odvrnil Jezus, ki je spregledal zlobno nakano. »Čemu ta igra?

¹⁹ Prosim, pokažite mi kovanec, s katerim se plačuje davek.« Dali so mu srebrnik.

²⁰ »Tale obraz,« je vprašal, »od koga je? In čigavo ime je napisano tukaj?«

²¹ »Od rimskega cesarja,« so odgovorili. »Torej vrnite cesarju, kar je njegovo,« je rekel on, »Bogu pa dajte, kar pripada Bogu.«

²² Nasprotniki so bili presenečeni nad odgovorom. Pustili so Jezusa in odšli.

²³ Isti dan so s svojim vprašanjem prišli k Jezusu tudi saduceji, vplivna skupina, ki je trdila, da mrtvi ne bodo nikoli več oživeli.

²⁴ »Spoštovani učitelj,« so rekli, »Mojzes je naročil takole: ›Če kakšen Izraelec umre brez otrok, naj se njegov brat poroči z vdovo in tako družini umrlega zagotovi nadaljevanje.‹

²⁵ Vemo za primer, ko je bilo sedem bratov. Prvi se je poročil in umrl brez potomstva. Zato je vdova pripadla njegovemu bratu.

²⁶ Toda brez potomstva je umrl tudi drugi brat in nato tretji in tako naprej vseh sedem.

²⁷ Žena pa je umrla nazadnje.

²⁸ Ko bo Bog spet oživil mrtve, čigava bo ta ženska? Pripadala je namreč vsem sedmim.«

²⁹ »Joj, kako se motite,« jim je odgovoril Jezus. »Sploh ne veste, kaj piše v Svetem pismu, in se ne zavedate, kako močen je Bog.

³⁰ Ko se bodo mrtvi vrnili v življenje, se namreč nihče več ne bo poročal, ampak bodo živeli tako, kakor živijo angeli v nebesih.

³¹ In glede tega, da bodo mrtvi spet oživeli,« je nadaljeval Jezus, »ali niste v Svetem pismu nikoli brali, kaj vam je Bog sam rekel:

³² ›Jaz sem Bog Abrahama, Bog Izaka in Bog Jakoba.‹ On je Bog živih ljudi, ne mrtvih!«

³³ Zbrana množica je bila navdušena nad to razlago.

³⁴ Farizeji pa so slišali, kako je Jezus saducejem zaprl usta, zato so vsi skupaj obstopili Jezusa.

³⁵ Eden izmed njih, ki je bil izvedenec za Božje zakone, ga je poskusil ujeti v past.

³⁶ »Spoštovani učitelj,« je vprašal Jezusa, »kateri predpis v Mojzesovem zakoniku je najpomembnejši?«

³⁷ Jezus je začel navajati: »›Globoko iz sebe imej rad Boga, ki je tvoj Gospod. Ljubi ga z vsem, kar si, z vsemi svojimi čustvi in pametjo.‹

³⁸ To je tisto prvo, najpomembnejše naročilo,« je pojasnil Jezus.

³⁹ »In drugo najpomembnejše je podobno: ›Sočloveka imej tako rad, kakor da si to ti sam.‹

⁴⁰ Ti dve naročili sta bistvo vsega Svetega pisma.«

⁴¹ Potem pa je tudi Jezus zbranim farizejem zastavil vprašanje.

⁴² »Kaj pravite,« jim je rekel, »čigav naslednik bo Mesija? Od koga bo podedoval svojo oblast?« »Od kralja Davida,« so odgovorili, »saj bo njegov potomec.«

⁴³ »Potem pa mi razložite, prosim, zakaj je David po navdihu Svetega Duha rekel, da je Mesija njegov Gospod. Zapisal je namreč:

⁴⁴ ›Gospod Bog je spregovoril mojemu Gospodu: Sédi k meni, na častno mesto, tvoje sovražnike pa ti bom vrgel pod noge.‹

⁴⁵ David očitno pravi, da je Mesija njegov Gospod. Kako bi bil lahko potem samo njegov naslednik? Celo kralj David ga ima za pomembnejšega od sebe!«

⁴⁶ Jezusu nihče ni mogel odgovoriti. Od takrat naprej si mu tudi nihče več ni upal postavljati vprašanj.