Sv. Matevž 20 - Življenje z Jezusom

¹ V nebeški vladavini se namreč godi podobno kot v tejle zgodbi. Neki posestnik je šel zgodaj zjutraj na trg, da bi najel ljudi, ki bodo šli delat v njegov vinograd.

² Z delavci se je dogovoril za običajno plačilo, en srebrnik na dan, in jih poslal na delo.

³ Okrog devetih je šel ponovno na trg in videl, da tam čaka še nekaj drugih ljudi, ki iščejo delo.

⁴ ›Pojdite še vi delat v moj vinograd,‹ jim je rekel. ›Plačal vam bom, kar je prav in pošteno.‹

⁵ Strinjali so se in šli na delo. Posestnik je naredil enako tudi ob dvanajstih in ob treh popoldne.

⁶ In ko je šel ob petih še zadnjič na trg, je tam srečal še druge ljudi brez dela. ›Zakaj ste ves dan tukaj in nič ne delate?‹ jih je vprašal.

⁷ ›Danes nam nihče ni dal dela,‹ so odgovorili. ›Potem pa pridite še vi delat v moj vinograd,‹ jim je rekel.

⁸ Nato se je zvečerilo. ›Skliči delavce,‹ je lastnik vinograda naročil delovodju, ›in jih izplačaj. Najprej daj tistim, ki so prišli najpozneje, nazadnje pa tistim, ki so prišli prvi.‹

⁹ Tako so se najprej zvrstili delavci, ki so delali od petih popoldan. Dobili so plačilo za ves dan – en srebrnik.

¹⁰ Ko so prišli na vrsto tisti, ki so bili najeti že od jutra, so mislili, da bodo plačani več. Toda tudi oni so dobili po en srebrnik.

¹¹ Začeli so se pritoževati posestniku.

¹² ›Tile zadnji so delali samo eno uro,‹ so bili ogorčeni, ›mi pa smo se ves dan potili na vročem soncu. In vi jih plačate enako kot nas.‹

¹³ ›Prijatelj,‹ je posestnik rekel enemu od njih, ›prav nič te nisem ogoljufal. Ali se ne spomniš, da sva se dogovorila za en srebrnik?

¹⁴ Vzemi svojo plačo in pojdi domov. Čisto nič se te ne tiče, če želim tudi tistemu zadnjemu plačati enako.

¹⁵ S svojim denarjem menda lahko počnem, kar hočem, ali ne? Ali boš ti zdaj nevoščljiv, ker sem jaz tako radodaren?‹

¹⁶ Tako se bodo vloge nepričakovano zamenjale,« je zaključil Jezus. »Tisti, ki najprej ne veljajo nič, bodo na koncu počaščeni, tisti, ki so zdaj pomembni, pa bodo na zadnjem mestu.«

¹⁷ Jezus je potoval proti Jeruzalemu. Med potjo je poklical dvanajsterico učencev na stran in jim spregovoril:

¹⁸ »Bližamo se Jeruzalemu. Jaz, Človeško bitje, bom padel v roke našim višjim duhovnikom in razlagalcem Božjih zakonov. Obsodili me bodo na smrt

¹⁹ in izročili sovražnikom našega ljudstva. Ti brezbožni ljudje se bodo norčevali iz mene, me prebičali in nato usmrtili s križanjem. Čez tri dni pa me bo Bog spet oživil.«

²⁰ Potem je pred Jezusa stopila Zebedejeva žena s svojima sinovoma. To sta bila Jakob in Janez, Jezusova učenca. Vrgla se je pred njim na kolena, ker ga je hotela prositi, naj ji izpolni neko željo.

²¹ »Kaj želiš?« jo je vprašal Jezus. »Prosim, obljubite mi tole,« je rekla. »Ko boste zavladali, naj moja dva sinova zasedeta častna sedeža takoj zraven vašega prestola.«

²² »Sploh se ne zavedata, kaj tale prošnja v resnici pomeni,« je Jezus odgovoril Jakobu in Janezu. »Sta pripravljena pretrpeti vse, kar me bo doletelo?« »Sva,« sta rekla onadva.

²³ »Prav,« je odgovoril Jezus. »Veliko bosta morala pretrpeti, prav tako kot jaz. To, kdo bo najpomembnejši v moji vladavini, pa je že določil moj Oče. To ni moja stvar.«

²⁴ Preostalih deset učencev se je razburilo nad bratoma, ker sta to prosila.

²⁵ Zato je Jezus vse poklical k sebi in jih nagovoril: »Saj veste, kako je med ljudstvi, ki ne poznajo Boga: njihovi voditelji tlačijo svoje podložnike. Vladarji vladajo s silo in s trdo roko.

²⁶ Med vami pa naj velja ravno nasprotno. Če bi bil kdo rad pomemben, mora drugim streči.

²⁷ Če pa kdo hoče biti prvi, mora biti suženj vsem ostalim.

²⁸ Prav takšen sem namreč jaz, Človeško bitje. Na ta svet nisem prišel zato, da bi mi drugi stregli, ampak zato, da bi stregel jaz. Prišel sem osvobodit vse ljudi iz suženjstva grehu in za to bom plačal s svojim življenjem.«

²⁹ Jezus in njegovi učenci so odhajali iz mesta Jeriha in spremljalo jih je veliko ljudi.

³⁰ Nekje ob poti sta sedela dva slepa človeka. Ko sta slišala, da gre mimo Jezus, sta začela na ves glas kričati: »Gospod! Mesija, naslednik kralja Davida! Usmilite se naju!«

³¹ Ljudje iz množice so ju jezno opozarjali, naj utihneta, onadva pa sta še bolj na glas kričala: »Gospod! Mesija, naslednik kralja Davida! Usmilite se naju!«

³² Jezus se je ustavil in ju poklical k sebi. »Kako naj vama pomagam?« ju je vprašal.

³³ »Gospod,« sta rekla, »rada bi videla.«

³⁴ Jezusu sta se zasmilila v dno srca. Dotaknil se je njunih oči in v tistem hipu sta spregledala. Takoj sta se pridružila Jezusovim učencem na poti.