Sv. Marko 7 - Življenje z Jezusom

^1-4 Judje, še posebej farizeji, se držijo običaja svojih prednikov, ki jim narekuje, da si morajo pred jedjo natančno umiti roke. Upoštevajo tudi druga stara izročila: vse, kar kupijo, velja za oskrunjeno, zato morajo najprej oprati tako hrano kot kozarce, vrče, bakreno posodo in celo ležišča. Nekega dne se je okrog Jezusa zbralo nekaj farizejev in uradnih razlagalcev Božjih zakonov, ki so prišli iz Jeruzalema. Ko so videli, da Jezusovi učenci jejo, ne da bi si prej umili roke, so jih začeli kritizirati:

⁵ »Zakaj se vaši učenci ne držijo izročil, ki so jim že zdavnaj sledili naši predniki? Kako to, da si pred jedjo ne umivajo rok?«

⁶ »Kaj se pa greste?« je odgovoril Jezus. »Kako dobro je prerok Izaija napovedal tole: Ti ljudje pravijo, da me poslušajo, ampak v resnici nikoli ne mislijo name.

⁷ Prav nič ne pomaga, da me častijo, saj si sami izmišljajo pravila in jih potem učijo ter pravijo, da sem jih zapovedal jaz.

⁸ Vi kršite Božje zapovedi, da bi se lahko držali človeških običajev!«

⁹ je nadaljeval Jezus. »Zelo lepo ste se naučili, kako izigrati Božja naročila, da bi uveljavili svoja lastna pravila.

¹⁰ Ali vam ni Mojzes izrecno naročil, da je treba ubogati očeta in mater ter skrbeti za njiju? Ali vam ni rekel, da morate usmrtiti vse, ki preklinjajo svoje starše?

¹¹ V nasprotju s tem pa vi učite, da ljudje niso dolžni pomagati staršema, če jima rečejo: ›Ne morem vama pomagati, ker sem vse, kar imam, obljubil Bogu.‹

¹² Res, potem dejansko ne dovolite, da bi ljudje pomagali svojim staršem!

¹³ Tako ste razveljavili Božje naročilo in ga zamenjali s svojim lastnim običajem. In še veliko takih stvari počnete.«

¹⁴ Potem je Jezus sklical ljudi. »Dobro me poslušajte vsi,« jim je rekel, »premislite, kaj vam pravim.

¹⁵ Nič, kar pride vate od zunaj, te ne naredi umazanega ali neprimernega za bližanje Bogu. To, kar te oskrunja, izvira iz tebe samega.«

¹⁷ Ko je Jezus zapustil množico in se vrnil domov, so ga učenci vprašali, kaj je hotel s tem povedati.

¹⁸ »Kako?« je odgovoril. »Ali tudi vi ničesar ne dojamete? Ali vam res ni jasno? Nič, kar pride v človeka od zunaj, ga ne more oskruniti.

¹⁹ Kar pojemo, ne gre v naše misli, ampak v želodec in potem telo to izloči.« Tako je Jezus razložil, da nobena hrana ni umazana ali prepovedana za jed.

²⁰ »To, kar oskrunja ljudi,« je nadaljeval, »prihaja iz njihove notranjosti in se potem kaže v besedah in dejanjih.

²¹ Globoko v tebi, v tvojih mislih, se namreč začenjajo vse slabe stvari: menjavanje spolnih partnerjev, kraja, umor,

²² varanje svojega zakonca, nenasiten pohlep, hudobno obnašanje, manipuliranje z ljudmi, divja pohotnost, zlobna nevoščljivost, žaljivke in zmerjanje, domišljavi ponos, trmasta neumnost.

²³ Vse to zlo prihaja iz človeške notranjosti. To je tisto, kar te oskrunja in te ločuje od Boga.«

²⁴ Potem je Jezus zapustil Galilejo in se odpravil v pokrajino okrog mesta Tir. Tam se je nastanil v neki hiši in ni hotel, da bi se to razvedelo. Ampak ni se mogel skriti.

²⁵ Neka ženska je imela hčer, ki jo je imel v oblasti hudobni duh, ki oskrunja človeka. Ta ženska je zvedela za Jezusa in ga takoj poiskala. Vrgla se je na tla pred njega

²⁶ in moledovala, da bi izgnal demona iz njene hčerke. Po narodnosti ni bila Judinja, ampak domačinka, sirska Feničanka.

²⁷ »Ali ne bi prej dovolila otrokom, da se najejo?« jo je zavrnil Jezus. »Ni prav, da bi otrokom vzeli jed in jo vrgli psom, ali ne?«

²⁸ »Gospod,« je odgovorila ona, »seveda, ampak tudi psi dobijo ostanke, ki padajo otrokom z mize.«

²⁹ »To je pa še kako res!« je rekel Jezus. »Zdaj greš lahko v miru domov, demon je že odšel iz tvoje hčerke.«

³⁰ Ko se je ženska vrnila domov, je njena hči počivala v postelji. Demon jo je res zapustil.

³¹ Potem je Jezus odpotoval iz tirske pokrajine. Šel je naprej do mesta Sidón, potem pa se skozi pokrajino Deseteromestje vrnil do Galilejskega jezera.

³² Tam so k njemu pripeljali človeka, ki je bil gluh in ni mogel razločno govoriti. Prosili so Jezusa, da bi nanj v molitvi položil roke in ga ozdravil.

³³ Jezus ga je odpeljal na sámo, stran od množice. Tam je vtaknil prste v njegova ušesa, pljunil in se s slino dotaknil njegovega jezika.

³⁴ Potem je pogledal v nebo in globoko zavzdihnil. »Efatá!« je vzkliknil. To je: »Odpri se!«

³⁵ In takoj je človek spet slišal in normalno govoril.

³⁶ Jezus je vsem, ki so bili zraven, naročil, naj o tem ne govorijo. Ampak bolj ko je to naročal, bolj so ljudje razglašali, kaj dela.

³⁷ »Jezus ozdravlja celo gluhe in neme!« so pravili, vsi iz sebe od navdušenja. »Kako lepo! Vse, kar dela, je dobro.«