Sv. Marko 5 - Življenje z Jezusom

¹ Potem so prišli na nasprotno obalo jezera, v okolico mesta Gérasa.

² Takoj ko se je Jezus izkrcal, mu je iz votlin, v katerih so bile zapuščene grobnice, pritekel naproti moški, ki ga je imel v oblasti hudobni duh.

³ Ta moški je bival po grobnicah in nihče ga ni mogel več ustaviti ali zvezati, tudi z verigami ne.

⁴ Večkrat so ga že vklenili, pa je potrgal verige in razbil okove za noge, tako da ga nihče ni mogel obvladati.

⁵ Neprestano se je potikal po grobnicah ali po hribih ter kričal in tepel samega sebe s kamni.

⁶ Zdaj je od daleč zagledal Jezusa, pritekel in se vrgel na kolena pred njega.

^7-8 »Hudobni duh, ven iz njega!« je ukazal Jezus. Človek pa je strahotno zakričal: »Jezus, sin Boga, ki je nad vsem, ne mešaj se v moje zadeve! Zaklinjam te pri Bogu, ne muči me!«

⁹ »Kako ti je ime?« je vprašal Jezus. »Ime mi je armada,« se je glasil odgovor, »ker nas je v tem človeku veliko.«

¹⁰ Potem so duhovi v človeku začeli silno moledovati Jezusa, naj jih ne nažene kam daleč proč iz njihove pokrajine.

¹¹ Po bližnjem griču pa se je pasla velika čreda prašičev.

¹² »Pošlji nas v prašiče,« so ga rotili duhovi, »naj gremo vanje.«

¹³ Jezus je privolil. Hudobni duhovi so zapustili človeka in šli v prašiče. Nenadoma se je vsa čreda zapodila navzdol po strmem pobočju naravnost v jezero. Tako se je kakih dva tisoč prašičev utopilo v jezeru.

¹⁴ Pastirji, ki so pasli čredo, so pobegnili s prizorišča. Povsod po mestu in okoliških vaseh so pripovedovali o tem in ljudje so prišli pogledat, kaj se je zgodilo.

¹⁵ Človeka, v katerem je bila armada demonov, so zagledali ob Jezusu. Mirno je sedel, oblečen in povsem priseben, zato jih je navdala groza.

¹⁶ Pa tudi očividci so jim povedali, kaj se je zgodilo z njim in kako je bilo potem s prašiči.

¹⁷ Zato so začeli prositi Jezusa, naj odide iz njihovih krajev.

¹⁸ Ko se je Jezus vkrcaval v čoln, ga je ozdravljeni človek prosil, da bi lahko šel z njim.

¹⁹ »Ne,« je rekel Jezus. »Pojdi domov in povej svojim bližnjim, kaj je Bog storil zate in kako dober je do tebe.«

²⁰ Človek je torej odšel in začel po pokrajini Desetih mest razglašati, kaj je zanj storil Jezus. In vsi, ki so to slišali, se kar niso mogli načuditi.

²¹ Jezus se je s čolnom vrnil nazaj na nasprotno obalo. Ostal je kar tam, ob jezeru, ker se je okrog njega zbrala velika množica.

²² Takrat je prišel k njemu eden od voditeljev tamkajšnje sinagoge; ime mu je bilo Jaír. Zagledal je Jezusa in se vrgel pred njega.

²³ »Prosim, moja hčerkica je v kritičnem stanju,« ga je rotil, »pridite in v molitvi položite svoje roke nanjo, da ne bo umrla, ampak ozdravela.«

²⁴ In Jezus je odšel z Jaírom, spremljala pa ga je velika množica ljudi, ki se je prerivala okrog njega.

²⁵ V tej gneči je bila ženska, ki je že dvanajst let krvavela.

²⁶ Ves svoj denar je že porabila za različne zdravnike in ko so jo zdravili, jo je hudo bolelo, pomagalo pa ni nič. Nasprotno, njena bolezen se je samo še slabšala.

^27-28 Ko je zvedela za Jezusa, je pomislila: »Dovolj bo, da se samo dotaknem njegove obleke, pa bom ozdravljena.« Zato se je skozi gnečo od zadaj približala Jezusu in se na skrivaj dotaknila njegovega vrhnjega oblačila.

²⁹ Njeno krvavenje se je takoj ustavilo in začutila je, da je ozdravela.

³⁰ »Kdo se je dotaknil moje obleke?« je takoj vprašal Jezus in začel gledati naokrog po množici. Začutil je, kako je šla iz njega zdravilna moč.

³¹ »Saj vidite, kako se množica drenja okrog vas,« so mu rekli učenci, »zakaj zdaj sprašujete, kdo se je dotaknil vaše obleke?«

³² Jezus pa je še naprej gledal naokrog, kdo je to naredil.

³³ Ženska je dobro vedela, kaj se je zgodilo; vsa prestrašena je stopila naprej in se trepetaje vrgla pred njega ter povedala vse po resnici.

³⁴ »Vse je v redu, rešena si te težave,« ji je rekel Jezus, »ozdravilo te je tvoje zaupanje.«

³⁵ Medtem pa so prišli sporočit Jaíru: »Konec je, vaša hči je umrla. Nima smisla; zakaj bi še nadlegovali učitelja?«

³⁶ Jezus, ki je to slišal od daleč, je rekel voditelju sinagoge: »Zdaj pa se ne ustrašite. Samo zaupajte, res zaupajte.«

³⁷ In Jezus ni dovolil, da bi ga spremljal kdo drug kot Peter in brata Jakob in Janez.

³⁸ Ko je prišel v Jaírovo hišo, se je objokovanje že začelo: slišal je hrup in glasno jokanje.

³⁹ »Kaj se razburjate in žalujete,« jim je rekel Jezus, »deklica ni mrtva, ampak samo spi.«

⁴⁰ Posmehovali so se mu, zato je vse poslal ven. S sabo je vzel samo njene starše in svoje tri spremljevalce ter šel v sobo, kjer je ležala Jaírova hči.

⁴¹ Trdno jo je prijel za roko in ji rekel po aramejsko: »Talíta, kum!« To pomeni: »Deklica, vstani!«

⁴² Deklica, ki je imela dvanajst let, je takoj vstala in začela hoditi po sobi. Prisotni so bili čisto iz sebe od presenečenja.

⁴³ Jezus pa jim je strogo naročil, naj nihče ne zve, kaj se je v resnici zgodilo. Potem je rekel, naj ji dajo jesti.