Sv. Lukež 9 - Življenje z Jezusom

¹ Jezus je sklical dvanajsterico. Pooblastil jih je in jim dal moč nad vsemi demoni in boleznimi.

² Poslal jih je razglašat nastop Božje vladavine in obenem ozdravljat bolnike.

³ »Ničesar ne jemljite s sabo,« jim je naročil. »Niti popotne palice, niti torbe, niti hrane, niti denarja, niti rezervne obleke.

⁴ Ostanite v prvi hiši, kjer vas sprejmejo. Tam prenočujte in od tam odpotujte naprej.

⁵ Če vas kje ne sprejmejo, odidite in si stresite prah s podplatov, kot zadnji opomin.«

⁶ Odposlanci so se torej odpravili naokrog po vaseh. Vsepovsod so razglašali dobro novico in ozdravljali bolnike.

⁷ Za vse te dogodke je zvedel deželni vladar Herod. Govorice, ki so se širile, so ga pošteno zbegale. Nekateri so pravili, da se je od mrtvih vrnil krščevalec Janez,

⁸ drugi so trdili, da je prišel Elija, nekateri pa, da se je pojavil kateri drug izmed starodavnih izraelskih prerokov.

⁹ »Janeza sem dal vendar obglaviti,« je govoril Herod. »Le kdo je potem ta, o katerem se slišijo tako nenavadne reči?« Želel si je, da bi ga kdaj srečal.

¹⁰ Odposlanci so se vrnili k Jezusu in poročali o vsem, kar so storili. Potem se je z njimi umaknil na sámo, proti mestu Betsajda.

¹¹ Ljudje pa so to zvedeli in šli za njimi. Jezus jih je seveda sprejel. Govoril jim je o Božji vladavini in ozdravljal vse, ki so to potrebovali.

¹² Bližal se je večer, zato je dvanajsterica zaskrbljena prišla k njemu. »Končati bo treba shod,« so govorili, »in pustiti ljudi, da si v okoliških vaseh najdejo prenočišča in priskrbijo živeža. Tukaj smo sredi divjine.«

¹³ »Kar vi jim dajte jesti,« je odvrnil Jezus. »Tukaj nimamo več kot pet hlebcev kruha in dve ribi,« so rekli. »Naj gremo torej mi nakupit hrane za vse te ljudi?«

¹⁴ Samo moških je bilo kakih pet tisoč. »Ne,« je rekel Jezus. »Recite ljudem, naj se posedejo po tleh v skupinah po približno petdeset in se pripravijo k jedi.«

¹⁵ Storili so tako in vsi so sedli.

¹⁶ Nato je Jezus vzel pet hlebcev in dve ribi ter se ozrl proti nebu. Nad njimi je izrekel blagoslov in jih razlomil, potem pa jih je začel dajati učencem, da so z njimi postregli ljudem.

¹⁷ Vsi so se najedli do sitega in še je ostalo – za celih dvanajst košar razlomljenih kosov.

¹⁸ Nekoč je Jezus na samem molil. Ob njem so bili le njegovi učenci. »Za koga me imajo ljudje?« jih je vprašal po molitvi.

¹⁹ »Nekateri za krščevalca Janeza, drugi pa za Elija,« so povedali učenci. »Spet tretji pravijo, da je prišel kdo izmed starodavnih prerokov.«

²⁰ »Kaj pa vi, za koga me imate?« je nadaljeval Jezus. »Kdo sem?« »Mesija,« se je oglasil Peter, »vladar in rešitelj, ki nam ga pošilja Bog.«

²¹ Jezus jim je strogo prepovedal, da bi komu to povedali.

²² Nato jim je spregovoril o sebi: »Sinu človekovemu je usojeno, da bo prestal hude stvari. Judovska oblast – voditelji, glavni duhovniki in pravni izvedenci – ga bo izobčila. Nato bo umorjen. Čez tri dni pa ga bo Bog spet oživil.«

²³ Potem je rekel vsem, ki so ga poslušali: »Če hoče kdo biti moj učenec in mi res slediti, naj pozabi nase. Vsak dan naj bo pripravljen žrtvovati svoje življenje in naj gre po mojih stopinjah.

²⁴ Če ti gre le za to, da poskrbiš zase, se boš uničil. Če pa sebe izgubiš, ker si se predal meni, se boš rešil.

²⁵ Kaj imaš od tega, da si pridobiš vse na svetu, pri tem pa uničiš oziroma zapraviš samega sebe?

²⁶ Če te je zdaj sram mene in mojega sporočila, se tudi jaz ne bom zavzel zate, ko bom nastopil kot Sin človekov, počaščen s čudovitim sijajem, v katerem biva Oče s svojimi svetimi angeli.

²⁷ Poslušajte, tole niso prazne obljube. Tukaj in zdaj so med vami ljudje, ki bodo doživeli Božjo vladavino.«

²⁸ Kakšen teden po tem govoru se je Jezus povzpel na hrib, da bi molil. S sabo je vzel Petra, Janeza in Jakoba.

²⁹ Med molitvijo se je njegov obraz spremenil. Njegova obleka je postala bela in je sijala kot blisk.

^30-31 Tedaj sta se v bleščeči svetlobi ob njem pojavila dva človeka in se z njim pogovarjala. Bila sta Mojzes in Elija. Govorila sta o njegovem odhodu s sveta, ki se bo zgodil v Jeruzalemu.

³² Petra in ostala dva je premagal spanec. Ko so se prebudili, so videli Jezusa v sijaju in z njim oba moža.

³³ Ko sta se moža začela odpravljati, se je oglasil Peter: »Gospod učitelj, tukaj nam je tako lepo. Kaj če bi vam postavili tri šotore – enega za vas, enega za Mojzesa in enega za Elija?« Ni vedel, kaj blebeta.

³⁴ Medtem je nastal oblak in vrgel nanje senco. Mojzes in Elija sta izginila v oblaku in učence je postalo pošteno strah.

³⁵ »Ta je moj sin, moj izbranec,« se je zaslišalo iz oblaka. »Poslušajte ga.«

³⁶ Ob teh besedah so se znašli sami z Jezusom. O tem dogodku so molčali – takrat ni zanj izvedel nihče.

³⁷ Ko so naslednjega dne šli z gore, jim je prišla naproti cela množica ljudi.

³⁸ »Gospod učitelj!« je na ves glas zaklical neki mož sredi množice. »Prosim vas, pomagajte mojemu sinu. Moj edini otrok je.

³⁹ Neki duh ga zgrabi in nenadoma začne kričati, se zvijati v krčih in se peniti. Le stežka ga zapusti. In sin je potem ves zdelan in uničen.

⁴⁰ Saj sem že prosil vaše učence, naj ga izženejo, pa niso mogli!«

⁴¹ »Ah, kakšni ljudje ste vsi skupaj,« je zavzdihnil Jezus. »S kakšno nevero in sprevrženostjo se moram ubadati! Koliko časa bom moral to še prenašati? – No, pripelji sem svojega sina.«

⁴² Še preden je otrok prišel do Jezusa, ga je demon že spet vrgel po tleh in ga začel zvijati. Jezus je strogo napodil hudobnega duha in ozdravil dečka. Vrnil ga je njegovemu očetu.

⁴³ Prisotni so bili vsi prevzeti od Božje veličastnosti. Medtem ko so ljudje občudovali njegova dejanja, se je Jezus obrnil k svojim učencem:

⁴⁴ »Dobro, dobro si zapomnite tole: Kmalu se bo zgodilo, da bo Sin človekov prišel v roke ljudem.«

⁴⁵ Niti sanjalo se jim ni, kaj bi to pomenilo. Bilo je, kakor bi jim kdo zakril oči, da ne morejo videti. In niso si ga upali vprašati.

⁴⁶ Potem se je med učenci vnela razprava, kdo med njimi je najpomembnejši.

⁴⁷ Jezus je vedel, kaj jim hodi po glavi. Pripeljal je nekega otroka in ga postavil poleg sebe.

⁴⁸ »Če kdo zaradi mene z odprtimi rokami sprejme takega navidez nepomembnega otroka,« jim je rekel, »sprejme mene samega. Kdor pa sprejme mene, dejansko sprejme tistega, ki me je poslal. V resnici pomemben je tisti, ki je med vami najnepomembnejši.«

⁴⁹ »Gospod učitelj,« se je oglasil Janez, »naleteli smo na nekoga, ki je izganjal demone in se pri tem skliceval na vas, kot da bi ga vi pooblastili. Skušali smo ga ustaviti, ker ne pripada naši skupini.«

⁵⁰ »Ne, ne ustavljajte takih,« je odvrnil Jezus. »Kdor ni vaš nasprotnik, je vaš pristaš.«

Proti Jeruzalemu

⁵¹ Napočil je čas, ko naj bi bil Jezus vzet z zemlje, zato je odločno krenil proti Jeruzalemu.

⁵² Pred sabo je poslal svoje učence in zgodilo se je, da so prišli v neko samarijsko vas. Hoteli so vnaprej pripraviti njegov obisk,

⁵³ vendar ga tamkajšnji ljudje niso sprejeli, ker je bil na poti v Jeruzalem.

⁵⁴ »Gospod,« sta rekla Jakob in Janez, »poklicala bova nebeški ogenj, da jih pokonča!«

⁵⁵ Jezus se je ustavil in ju oštel.

⁵⁶ Potem so se odpravili v drugo vas.

⁵⁷ Med potjo ga je nekdo zaprosil: »Rad bi bil vaš učenec. Grem, kamor koli ste namenjeni.«

⁵⁸ »Lisice imajo brloge in ptice gnezda,« je odvrnil Jezus, »Sin človekov pa nima počivališča.«

⁵⁹ Jezus je povabil nekoga drugega: »Pridi, bodi moj učenec.« »Grem, Gospod,« je odvrnil, »vendar mi je pravkar umrl oče. Najprej moram poskrbeti za pogreb.«

⁶⁰ »Ne,« je rekel Jezus, »z mrliči naj se ukvarjajo mrtvi. Ti pa jih pusti in se odpravi razglašat prihod Božje vladavine.«

⁶¹ Spet nekdo drug ga je prosil: »Gospod, rad bi bil vaš učenec. Samo poslovit se grem še od svojih.«

⁶² »Recimo, da začneš orati,« ga je zavrnil Jezus. »Vol že vleče, ti pa gledaš nazaj. – Tak delavec ni primeren za Božjo vladavino.«