Sv. Lukež 7 - Življenje z Jezusom

Čudeži in prispodobe

¹ Potem ko je Jezus predstavil svoj nauk Izraelcem, se je odpravil v Kafarnáum.

² Tam je stanoval neki stotnik rimske vojske. Eden izmed njegovih služabnikov, ki ga je posebno cenil, je bil na smrt bolan.

³ Ko je stotnik slišal za Jezusa, je k njemu poslal nekaj pomembnih mož tamkajšnje judovske skupnosti s prošnjo, naj pride in reši njegovega služabnika.

⁴ »Gospod, ta stotnik si res zasluži, da bi mu pomagali,« so moledovali in prepričevali Jezusa, ko so prispeli do njega.

⁵ »Zelo ima rad naš narod, poglejte, še sinagogo nam je zgradil in to na lastne stroške!«

⁶ In Jezus je šel z njimi. Ko je bil že blizu njegove hiše, je poslal stotnik svoje prijatelje z naslednjim sporočilom: »Prosim, Gospod, ne trudite se. Ne zaslužim si, da bi stopili pod mojo streho.

⁷ Zato tudi jaz sam nisem prišel do vas. Samo zaukažite, naj moj služabnik ozdravi. Vaša beseda bo dovolj.

⁸ To vem, saj imam tudi sam nadrejene. Zato lahko vojakom, ki so pod mano, z vso avtoriteto ukažem: ›Pojdite,‹ in grejo, ali: ›Pridite,‹ in pridejo. Tudi svojemu služabniku lahko rečem: ›Naredi tole,‹ in on to stori.«

⁹ Jezus je osupnil. Obrnil se je k veliki skupini, ki ga je spremljala: »Poslušajte, takšnega zaupanja pa še celo med Izraelci nisem srečal!«

¹⁰ Ko so se stotnikovi prijatelji vrnili v hišo, je bil služabnik zdrav.

¹¹ Nato se je Jezus napotil proti mestu Nain. Z njim so šli učenci in še mnogo drugih ljudi.

¹² Ravno ko je prispel do vhoda v mesto, mu je prišel naproti pogrebni sprevod. Mrlič, ki so ga nosili, je bil edini sin matere, ki je bila povrh vsega še vdova. Spremljala jo je precejšnja skupina meščanov.

¹³ Ko jo je Jezus zagledal, mu je postalo hudo. Zelo se mu je zasmilila. »Ne joči,« ji je rekel.

¹⁴ Nato je stopil naprej in mirno prijel za pogrebna nosila. Pogrebci so se ustavili. »Mladenič, zapovedujem ti: vstani!« je rekel Jezus.

¹⁵ Mrlič se je dvignil, se usedel in začel govoriti. Jezus ga je vrnil njegovi materi.

¹⁶ Prisotne je obšla groza. Vzneseno so slavili Boga. »Bog nam je poslal mogočnega preroka,« so govorili, »Bog je prišel rešit svoje ljudstvo.«

¹⁷ Novica o tem dogodku je odmevala povsod po judovski deželi in vsej njeni okolici.

¹⁸ Janezu, ki je bil v zaporu, so njegovi učenci poročali o vsem tem. Izbral je dva izmed njih

¹⁹ in ju poslal k Jezusu z vprašanjem: »Si ti tisti, ki ga pričakujemo, ali nisi?«

²⁰ Prišla sta torej k Jezusu, mu rekla, da ju pošilja krščevalec Janez, in sporočila njegovo vprašanje.

²¹ Tedaj je Jezus vpričo njiju ozdravil mnogo ljudi, ki so jih mučile razne bolezni, težave in zli duhovi. Tudi mnogim slepim je podaril vid.

²² Potem jima je odgovoril: »No, zdaj pa se vrnita k Janezu in mu preprosto povejta, kaj sta videla: slepi spet vidijo, hromi spet hodijo, gobavci so spet zdravi, nemi spet govorijo, mrtvi spet živijo in reveže razveseljuje dobra novica.

²³ Kako srečen je lahko vsak, ki se nad mojim početjem ne zgraža!«

²⁴ Janezova učenca sta odšla, Jezus pa je začel zbrani množici govoriti o Janezu: »Koga ste hodili občudovat v puščavo? Preračunljivca, ki se obrača po vetru?

²⁵ Ne? – Koga pa potem? Morda nekega razvajenca v fini obleki? Toda lepo oblečeni uživači stanujejo v kraljevskih vilah, ne pa v puščavi.

²⁶ No, koga ste torej hodili občudovat? Mogoče preroka? – Točno! In še več kot samo preroka.

²⁷ Janez je človek, ki ga napoveduje Sveto pismo. Bog je rekel: ›Pred tabo bom poslal sla z mojim sporočilom, kot predhodnik bo pripravil vse za tvoj prihod.‹

²⁸ Poslušajte: med vsemi ljudmi tega sveta, ki so kdaj koli živeli, ga ni večjega in pomembnejšega od Janeza! Obenem pa je res, da je tudi najmanj pomemben človek v Božji vladavini večji in pomembnejši od njega.

²⁹ Vsi Izraelci, ki so poslušali Janeza in so se mu dali krstiti – med njimi so bili celo grešni izterjevalci! –, so pritrdili Bogu.

³⁰ Farizeji in pravni strokovnjaki pa so zavrnili dobri načrt, ki ga je imel Bog z njimi, saj se niso dali krstiti.

³¹ Kakšni so torej ti današnji ljudje?

³² Podobni so sitnim otrokom, ki se kujajo. Sedijo ob igrišču in si pravijo: ›Se gremo kaj veselega?‹ – ›Ah, ne.‹ ›Kaj pa kaj žalostnega?‹ – ›Ne, to tudi ne.‹

³³ Tu imamo krščevalca Janeza, ki ne je niti kruha niti ne pije vina, pa pravite: ›Nekaj ga je obsedlo.‹

³⁴ Potem pa je tu Sin človekov, ki se veselo gosti, pa pravite: ›Joj, kakšen požeruh in pijanec! In kako prijateljsko poseda z izterjevalci in podobnimi grešniki!‹

³⁵ Pa vendar ljudje, ki pripadajo Božji Modrosti, vsi po vrsti priznavajo, da je Božje ravnanje edino pravilno.«

³⁶ Neki farizej je povabil Jezusa k sebi na pojedino, ki jo je priredil, in Jezus je povabilo sprejel. Prišel je k njemu in se zleknil, da bi jedel.

³⁷ Neka ženska na slabem glasu, ki so jo vsi poznali, pa je zvedela, da je Jezus tam na večerji. Prinesla je alabastrno posodico dragocenega dišavnega mazila

³⁸ in se postavila zadaj, ob Jezusove noge. Jokala je. S svojimi solzami je začela umivati njegove noge in jih brisati z lasmi. Potem jih je poljubljala in mazala z dišavo, ki jo je prinesla.

³⁹ Farizej, ki je Jezusa povabil, je to opazoval in si mislil svoje: »Če bi bil tale res kak prerok, bi vedel, kakšna grešnica je ženska, ki se ga dotika.«

⁴⁰ Takrat pa se je oglasil Jezus: »Simon, nekaj bi vam rad povedal.« »Prosim, gospod učitelj, le povejte,« mu je odvrnil.

⁴¹ »Neki posojevalec denarja je imel dva dolžnika. Eden mu je bil dolžen petsto tisočakov, drug pa samo petdeset.

⁴² Vendar pa mu nobeden ni mogel povrniti dolga, zato ga je obema odpustil. Kaj mislite, kateri od obeh dolžnikov ga bo imel bolj rad?«

⁴³ »Najbrž tisti, ki mu je več odpustil,« je rekel Simon. »Točno,« mu je odvrnil Jezus.

⁴⁴ Ozrl se je k ženski in nadaljeval: »Simon, poglejte tole žensko. Ko sem vstopil, mi niste ponudili vode, da bi si umil noge, kot je v navadi, ona pa mi jih je umila z lastnimi solzami in jih obrisala s svojimi lasmi.

⁴⁵ Tudi me niste poljubili v pozdrav, ona pa že ves čas, odkar sem tu, poljublja moje noge.

⁴⁶ Prav tako niste z navadnim mazilnim oljem osvežili moje glave v znak gostoljubja, ona pa je z dragoceno dišavo namazala moje noge.

⁴⁷ Poglejte, njena velika ljubezen jasno kaže, kaj se je zgodilo: odpuščeni so ji bili grehi, njeni mnogi grehi! Tisti, ki so mu odpuščene manjše stvari, bo pač kazal manjšo ljubezen.«

⁴⁸ Tedaj je rekel še njej: »Tvoji grehi so odpuščeni.«

⁴⁹ Tedaj so se ostali povabljenci začeli spraševati: »Čakajte, kdo je ta Jezus, da kar odpušča grehe?«

⁵⁰ On pa je še enkrat zagotovil ženski: »Rešilo te je tvoje zaupanje. Zdaj lahko živiš v miru.«