Sv. Lukež 20 - Življenje z Jezusom

¹ Jezus je torej v templju razlagal in razglašal dobro novico. Nekega dne so k njemu stopili glavni duhovniki in pravni izvedenci skupaj z voditelji

² ter ga vprašali: »Ali lahko izvemo, s kakšnim pooblastilom to počenjate? S čigavo avtoriteto nastopate?«

³ »Najprej bi vas jaz nekaj vprašal,« je odvrnil Jezus. »Povejte mi, prosim,

⁴ kaj je bil Janezov krst. Je bila to Božja stvar ali človeška izmišljotina?«

⁵ Začeli so se tiho pogovarjati med sabo. »Če rečemo, da je bil Božja stvar, nas bo vprašal, zakaj ga nismo upoštevali.

⁶ Če pa rečemo, da je šlo za navadno človeško pobudo, nas bo zbrana množica linčala kot bogokletnike, ker so vsi prepričani, da je bil Janez prerok.«

⁷ In odgovorili so, da ne vejo.

⁸ »Prav,« jim je odvrnil Jezus, »tudi jaz vam ne povem, s čigavo avtoriteto delujem.«

⁹ Vsem navzočim pa je začel pripovedovati zgodbo: »Neki mož je posadil vinograd. Oddal ga je v najem in za dolgo odpotoval v tujino.

¹⁰ V primernem času je k vinogradnikom, ki so ga imeli v najemu, poslal svojega služabnika. Od najemnikov naj bi pobral pridelek, ti pa so ga namesto tega pretepli in poslali nazaj praznih rok.

¹¹ Lastnik je poslal drugega služabnika, a tudi tega so pretepli. Osramočen se je vrnil brez pridelka.

¹² Lastnik je poslal še tretjega. Z udarci do krvi so pregnali tudi njega.

¹³ ›Kaj naj storim?‹ si je rekel lastnik vinograda. ›Poslal bom sina, svojega ljubljenca. Morda bodo vsaj njega upoštevali.‹

¹⁴ Toda ko so najemniki zagledali sina, so se hitro dogovorili: ›Tale je dedič. Ubijmo ga in dediščina bo naša!‹

¹⁵ Vrgli so ga iz vinograda in umorili. Vprašajte se, kaj bo storil gospodar s temi najemniki,« je nadaljeval Jezus.

¹⁶ »Prišel bo in jih dal usmrtiti, vinograd pa oddal drugim.« »Bog ne daj!« so vzkliknili poslušalci.

¹⁷ Jezus se je zazrl vanje. »Kaj pa potem pomeni tale svetopisemski izrek: ›Kamen, ki so ga graditelji zavrgli kot neuporabnega, je postal glavni, najpomembnejši del hiše‹?

¹⁸ Če kdo pade na ta kamen, se bo raztreščil. In če ta kamen pade na koga, ga bo zmlel v prah.«

¹⁹ Pravni izvedenci in glavni duhovniki so se jasno zavedali, da je zgodba merila nanje. Kar takoj so hoteli prijeti Jezusa in ga odpeljati, vendar iz strahu pred ljudmi tega niso storili.

²⁰ Začeli so budno paziti nanj. Pošiljali so vohune, ki so hlinili poštenost in zavzetost za Boga. Ujeli naj bi ga v kakšni besedi, na podlagi katere bi ga lahko predali prefektovi sodni oblasti.

²¹ »Spoštovani učitelj,« so se mu prilizovali, »vidimo, da pravilno govorite. Nepristranski ste, odkrito in v resnici nas učite, kaj hoče Bog.

²² Povejte nam, prosimo vas: je prav, da cesarju plačujemo davke, ali ne?«

^23-24 »Pokažite mi srebrnik,« jim je odvrnil Jezus, ki je spregledal njihovo spletko. »Čigav je tale obraz in tale napis?« »Cesarjev,« so odgovorili.

²⁵ »Torej vrnite cesarju, kar je njegovo,« je rekel Jezus, »Bogu pa dajte, kar je Božje.«

²⁶ Presenečeni nad odgovorom so umolknili. Niso ga mogli uloviti v ničemer, kar je govoril ljudem.

²⁷ Nato so se s svojim vprašanjem pojavili še saduceji, skupina, ki je trdila, da mrtvi ne bodo nikoli več oživeli.

²⁸ »Spoštovani učitelj, Mojzes nam je dal v zakoniku tale predpis: ›Če mož umre brez otrok, naj se njegov brat poroči z vdovo in tako družini umrlega zagotovi nadaljevanje.‹

²⁹ Bilo je sedem bratov. Prvi se je poročil in umrl brez otrok.

^30-31 Z vdovo se je poročil drugi brat in nato tretji in tako naprej vseh sedem. Vsi so umrli brez otrok

³² in nazadnje še žena.

³³ Tale ženska, čigava žena bo, ko bo Bog spet oživil mrtve? Vseh sedem je bilo namreč poročenih z njo.«

³⁴ »Ljudje se poročajo v današnjem svetu,« je odvrnil Jezus.

³⁵ »Tisti, ki se Bogu zdijo primerni za prihodnji svet in se bodo vrnili v življenje, pa se s tem ne bodo ukvarjali.

³⁶ Takrat bodo namreč postali kakor angeli, nesmrtni Božji otroci.

³⁷ Da bodo mrtvi spet oživeli,« je nadaljeval Jezus, »pa je nakazal že sam Mojzes. V pripovedi o gorečem grmu se Bog predstavi kot Bog Abrahama, Bog Izaka in Bog Jakoba.

³⁸ On je Bog živim ljudem, ne mrtvim. Zanj so vsi živi.«

³⁹ »Učitelj, dobro ste rekli,« so pripomnili nekateri pravni izvedenci.

⁴⁰ Nihče si mu ni več upal postavljati vprašanj.

⁴¹ Tedaj pa je Jezus nagovoril njih. »Kako to, da imajo Mesija za Davidovega naslednika?« jih je vprašal.

⁴² »Sam David namreč pravi v Knjigi psalmov: ›Gospod Bog je spregovoril mojemu Gospodu: Sédi k meni, na častno mesto,

⁴³ tvoje sovražnike pa ti bom dal za predpražnik.‹

⁴⁴ David ga ima očitno za Gospoda. Zakaj naj bi bil torej le njegov naslednik?«

⁴⁵ Jezus je nato spregovoril svojim učencem, vendar tako, da so ga slišali vsi:

⁴⁶ »Pazite se pravnih izvedencev, ki se radi razkazujejo v svečanih oblekah. Pazite se takšnih, ki komaj čakajo, da jih ljudje javno pozdravijo in se jim priklanjajo. Takšnih, ki hočejo častne sedeže v sinagogah in častna mesta na slavnostnih večerjah.

⁴⁷ Skrivajo se za pobožnimi molitvami, hkrati pa si pohlepno prisvajajo hiše ubogih vdov. Zadela jih bo toliko strašnejša kazen!«