Sv. Lukež 15 - Življenje z Jezusom

O izgubljenih

¹ Okrog Jezusa so se pogosto gnetli davčni izterjevalci in drugi ljudje, ki se niso držali Božjih zakonov. Hoteli so ga poslušati.

² »Tale sprejema vse izmečke,« so se pritoževali farizeji in pravni izvedenci, »in se celo druži z njimi pri jedi.«

³ Jezus jim je odgovoril z zgodbo:

⁴ »Recimo, da ima kdo sto ovc in se ena zgubi. Kaj bo storil? Devetindevetdeset jih bo pustil samih in šel iskat tisto, ki se je izgubila.

⁵ Ko jo bo našel, si jo bo od navdušenja posadil na rame.

⁶ Doma bo potem sklical prijatelje in sosede. ›Dajmo, praznujmo,‹ jim bo rekel, ›našel sem izgubljeno ovco!‹

⁷ Podobno je v nebesih,« je rekel Jezus. »Kakšno veselje je nad vsakim grešnikom, ki spremeni svoje življenje! Večje kot nad devetindevetdesetimi drugimi, ki tega ne potrebujejo.

⁸ Ali pa si predstavljajte žensko, ki ima deset srebrnih kovancev in enega izgubi. Kaj bo storila? Prižgala bo svetilko, pometla hišo in natančno preiskala vse, dokler ga končno ne najde.

⁹ Potem bo poklicala prijateljice in sosede. ›Pridite, našla sem izgubljeni kovanec,‹ bo rekla, ›to moramo proslaviti.‹

¹⁰ Zares,« je poudaril Jezus, »tako tudi angeli v nebesih proslavljajo zaradi vsakega grešnika, ki spremeni življenje.«

¹¹ Jezus je nadaljeval s tole zgodbo: »Oče je imel dva sina.

¹² Nekega dne je k njemu prišel mlajši in mu rekel: ›Daj mi kar zdajle mojo dediščino, delež tvojega premoženja, ki bi mi pripadel.‹ In oče je razdelil dediščino ter dal mlajšemu sinu njegov del.

¹³ Ta je kmalu zatem prodal vse in odpotoval v daljno deželo. Z razsipnim življenjem je zapravil premoženje.

¹⁴ Ko je vse porabil, je v tisti deželi nastala lakota in znašel se je v hudi stiski.

¹⁵ Šel se je udinjat nekemu tamkajšnjemu meščanu, ki ga je poslal past prašiče.

¹⁶ Prišel je tako daleč, da se je hotel najesti rožičev, namenjenih prašičem, vendar mu jih nihče ni dal.

¹⁷ Tedaj je šel vase. ›Moj oče ima najete delavce,‹ je razmišljal, ›ki imajo hrane v izobilju, jaz pa tukaj umiram od lakote.

¹⁸ Vrnil se bom k očetu in mu rekel takole: Oče, narobe sem ravnal. Užalil sem Boga in prizadel tebe.

¹⁹ Ne morem reči, da sem še tvoj sin. Vendar prosim, zaposli me kot svojega delavca.‹

²⁰ Tako se je odpravil domov. Oče ga je zagledal že iz daljave. Zelo se mu je zasmilil. Pritekel mu je naproti, se mu vrgel okrog vratu in ga poljubil.

²¹ Sin pa je začel: ›Oče, narobe sem ravnal. Užalil sem Boga in prizadel tebe. Ne morem reči, da sem še tvoj sin.‹

²² Oče ga je prekinil. ›Hitro,‹ je naročil svojim služabnikom, ›brž prinesite obleko, tisto najboljšo, in ga oblecite. Dajte mu prstan in obujte mu sandale.

²³ Potem zakoljite naše najboljše tele, ker bomo proslavljali.

²⁴ Moj sin je bil mrtev in zdaj živi! Našel se je on, ki sem ga izgubil.‹ In slavje se je začelo.

²⁵ Medtem je očetov starejši sin delal na polju. Ko se je vračal domov, so mu naproti prišli zvoki glasbe in plesa.

²⁶ Poklical je enega od služabnikov, da bi zvedel, kaj se dogaja.

²⁷ Ta mu je rekel: ›Vrnil se je vaš brat! In oče je dal zaklati najlepše tele, ker ga je dobil nazaj živega in zdravega.‹

²⁸ Starejši sin se je razjezil in sploh ni hotel stopiti v hišo. Zato je oče prišel ven in ga prepričeval, naj pride.

²⁹ ›Toliko let že delam zate kakor hlapec,‹ ga je zavrnil sin, ›in vedno sem se držal vsega, kar si rekel, pa mi nikoli nisi dal niti kozlička, da bi lahko priredil zabavo za svoje prijatelje.

³⁰ Zdaj pa se je vrnil tale tvoj sin, ki je z ženskami pognal tvoje premoženje, in ti zanj zakolješ najlepše tele!‹

³¹ ›Sin moj, poslušaj,‹ mu je odvrnil oče. ›Ti si vedno z mano. Vse, kar imam, je tvoje.

³² Zdajle pa se je gotovo treba veseliti in proslavljati. Našel se je tvoj izgubljeni brat. Bil je mrtev, in zdaj živi!‹«