Sv. Lukež 14 - Življenje z Jezusom

¹ Neko soboto je Jezus prišel na obed k enemu izmed vodilnih farizejev. Prisotni so ga budno opazovali.

² Pred njim se je pojavil človek, ki je imel vodenico.

³ Jezus se je ozrl naokrog po pravnih strokovnjakih in farizejih ter jih vprašal: »Je prav, da se v soboto ozdravlja, ali ne?«

⁴ Vsi so molčali. Jezus je prijel bolnika, ga ozdravil in ga pustil oditi.

⁵ Njim pa je rekel: »Če komu izmed vas v soboto pade v vodnjak otrok ali pa vol, ali ga ne potegnete ven takoj, čeprav je sobota?«

⁶ Nihče mu ni mogel ugovarjati.

⁷ Nato je Jezus opazil, kako si povabljenci izbirajo častna mesta, zato jih je nagovoril s prispodobo.

⁸ »Če pridete kot gost na poročno slavje, se raje ne usedite na častno mesto. Morda je povabljen kdo, ki je pomembnejši od vas.

⁹ Tedaj vam bo gostitelj rekel: ›Prosim, bi lahko odstopili svoje mesto?‹ Nakopali si boste sramoto in se morali umakniti na zadnje sedeže.

¹⁰ Nasprotno, rajši si sami izberite zadnje mesto. Ko bo prišel gostitelj, vam bo rekel: ›Dragi prijatelj, pridite naprej,‹ in boste počaščeni pred vsemi povabljenci.

¹¹ Tako je: če se siliš naprej, boš pristal med zadnjimi. Če pa se držiš zadaj, boš povzdignjen med prve.«

¹² Nato se je Jezus obrnil h gostitelju: »Če pripravljate kosilo ali večerjo, ne vabite prijateljev, sorodnikov ali premožnih sosedov. Ti vas bodo ob prvi priložnosti povabili k sebi, da se vam oddolžijo. S tem boste poplačani.

¹³ Ko prirejate pojedino, rajši povabite reveže, pohabljence, hrome in slepe.

¹⁴ Doletela vas bo prava sreča. Ker se vam ne bodo mogli oddolžiti, se vam bo oddolžil Bog, ko bo obujal v večno življenje ljudi, ki so mu bili zvesti.«

¹⁵ »Kako srečni bodo udeleženci,« se je odzval eden od prisotnih, »na gostiji v Božji vladavini!«

¹⁶ Jezus mu je odgovoril z zgodbo: »Nekdo je prirejal veliko pojedino in nanjo povabil mnogo ljudi.

¹⁷ Ko naj bi se slavje začelo, je k povabljencem poslal svojega služabnika s sporočilom: ›Pridite, pripravljeno je.‹

¹⁸ Ti pa so se eden za drugim začeli izgovarjati. ›Prosim, oprostite mi,‹ se je opravičeval prvi, ›kupil sem njivo in jo moram nujno pregledati.‹

¹⁹ ›Kupil sem pet parov volov,‹ je rekel drugi, ›oprostite, vendar ravno zdaj jih grem preizkusit.‹

²⁰ ›Ravnokar sem se poročil,‹ se je opravičeval tretji, ›vidite, res ne morem priti.‹

²¹ Služabnik se je vrnil in vse to povedal gospodarju. Ta se je razjezil in mu naročil: ›Hitro, pojdi skozi mesto in po ulicah poberi reveže, pohabljence, slepe in hrome ter jih pripelji sem.‹

²² ›Storil sem, kakor ste naročili,‹ je rekel služabnik, ko se je vrnil. ›Vendar je še prostora.‹

²³ ›Odpravi se na podeželske ceste in poti,‹ je odvrnil gospodar, ›in privleci vsakogar, ki ga srečaš, da bomo imeli polno hišo.

²⁴ Od tistih, ki sem jih povabil prej, pa nobeden ne bo dobil niti drobtinice!‹«

²⁵ Jezus je nadaljeval pot in spremljala ga je velika množica ljudi. Obrnil se je k njim in jih nagovoril:

²⁶ »Če želite biti moji učenci, me morate imeti rajši kot vso svojo družino: rajši kot starše, rajši kot zakonca, rajši kot otroke, rajši kot brate in sestre. Še več, imeti me morate bolj radi od samega sebe. Sicer mi ne boste mogli slediti.

²⁷ Kdor ni pripravljen žrtvovati svojega življenja in oditi po mojih stopinjah, ne bo zmogel biti moj učenec.

²⁸ Če recimo kdo gradi stolp, se bo gotovo najprej usedel in izračunal stroške. Najprej bo ugotovil, ali ima dovolj, da dokonča gradnjo,

²⁹ sicer bi se mu lahko zgodilo, da bi položil samo temelje. Vsi bi se mu smejali,

³⁰ ker je začel, pa ni bil sposoben dokončati.

³¹ Ali pa recimo, da se neki kralj pripravlja na spopad z drugim kraljem. Gotovo bo najprej temeljito premislil in se posvetoval, če se lahko z deset tisoč vojaki postavi po robu nasprotnikovim dvajsetim tisočem.

³² Če to ne bo mogoče, se ne bo spustil v boj, ampak bo, dokler je še čas, začel pogajanja o miru.

³³ Podobno je z vami: če se ne poslovite od vsega, kar imate, ne boste zmogli biti moji učenci.

³⁴ Sol je dobra, kajne?« je končal Jezus. »Če pa izgubi svoj okus, kaj bi z njo? Jo bomo solili?

³⁵ Neuporabna je tako za njivo kakor za gnojišče. Vržemo jo proč. Dobro razmislite o tem!«