Djánje 27 - Življenje z Jezusom

¹ Tako je napočil čas za plovbo proti Rimu. Pavla in še nekaj drugih jetnikov je guverner zaupal oficirju Juliju, ki je pripadal posebni enoti z imenom Cesarski bataljon.

² Vkrcali smo se na ladjo, ki je prihajala iz mesta Adramítija in je bila namenjena nazaj v razna pristanišča province Azije. Odpluli smo skupaj s sokristjanom Aristárhom iz Soluna v Makedoniji.

³ Naslednji dan smo pristali v Sidónu. Oficir Julij je bil prijazen do Pavla in mu je dovolil, da je obiskal svoje krščanske prijatelje. Ti so ga oskrbeli z vsem, kar je potreboval.

⁴ Potem smo nadaljevali pot. Zaradi nasprotnega vetra smo obpluli Ciper po vzhodni strani, ki je bolj zatišna.

⁵ Nato smo prepluli morje ob Kilíkiji in Pamfíliji ter prispeli v pristanišče Mira v pokrajini Líkiji.

⁶ Tam je oficir našel ladjo iz Aleksandrije, ki je bila namenjena v Italijo, in nas vkrcal nanjo.

⁷ Nato se je plovba nadaljevala počasi. Šele po več dneh smo se približali mestu Knidosu. Tam nas je veter prisilil, da smo spremenili smer plovbe: obrnili smo se proti jugu in mimo rta Salmóne zapluli na južno, bolj zatišno stran Krete.

⁸ Držali smo se blizu obale in le s težavo prispeli v kraj Dobri Pristani, ki je blizu mesta Lasája.

⁹ Plovba pa je začela postajati nevarna. Zdaj smo namreč izgubili že precej časa in začela se je bližati zima. Pavel je nagovoril posadko:

¹⁰ »Gospodje, vidim, kaj se bo zgodilo, če nadaljujemo s plovbo: čaka nas brodolom. Izgubili bomo tovor ter uničili ladjo in tudi naša življenja bodo ogrožena.«

¹¹ Oficir pa ni sprejel Pavlovega nasveta, ampak je bolj zaupal temu, kar sta govorila kapitan in lastnik ladje.

¹² Ker so bili Dobri Pristani neprimerni za prezimovanje, se je sploh večina strinjala, da bi bilo dobro odpluti naprej. Poskusili naj bi priti do pristanišča Fojniks, naprej ob obali Krete, in tam prezimiti. To pristanišče gleda na jugozahod in severozahod.

¹³ Zapihal je južni vetrič in bili so prepričani, da zdaj lahko izpeljejo svoj načrt. Dvignili so sidro in zapluli ob obali Krete.

¹⁴ Toda naenkrat se je vreme spremenilo in z otoka je zapihala orkanska burja

¹⁵ ter zajela ladjo. Ker se ni dalo obdržati smeri, smo jo morali obrniti tako, da jo je veter odnesel s sabo.

¹⁶ Mimo nekega otočka, ki se imenuje Kavda, nas je neslo po zatišni strani. Takrat je veter malo popustil in z veliko napora nam je uspelo

¹⁷ na krov potegniti pomožni čoln, ki smo ga do tedaj vlekli za sabo. Da bi utrdili in zaščitili ladijski trup, so mornarji okrog njega privezali vrvi. Ker so se bali, da bo ladja udarila ob sipine na libijski obali, so spustili zavorno sidro. Potem so pustili, da jo je neslo naprej.

¹⁸ Hud vihar pa ni ponehal, zato so naslednji dan odvrgli nekaj tovora.

¹⁹ Še dan pozneje so vrgli v morje precej ladijske opreme.

²⁰ Več dni že nismo videli ne sonca ne zvezd, vihar pa je divjal z nezmanjšano močjo. Tako smo začeli izgubljati še zadnje upanje na rešitev.

²¹ Potem ko že precej časa nihče na ladji ni več mogel jesti, se je Pavel postavil pred vse in spregovoril: Gospodje, prisluhniti bi mi morali. Ne bi smeli odpluti s Krete. Tako bi se izognili brodolomu in vsej tej škodi.

²² Toda zdaj bi vas rad spodbudil: prosim, ne izgubite poguma! Vsi boste ostali pri življenju, le ladja bo uničena.

²³ Danes ponoči sem namreč videl angela. Poslal ga je Bog, ki mu pripadam in mu služim.

²⁴ Angel mi je rekel tole: »Ne boj se, Pavel! Usojeno ti je, da se boš zagovarjal pred cesarjem. Bog pa ti je zelo naklonjen: samo zaradi tebe bo poskrbel, da bodo preživeli tudi vsi tvoji sopotniki.«

²⁵ Torej pogum, proč s potrtostjo! Trdno zaupam Bogu, da se bo zgodilo tako, kot je rekel.

²⁶ Gotovo nas bo vrglo na kakšen otok.

²⁷ Bila je že štirinajsta noč, odkar nas je nosilo sem in tja po sredozemskem morju. Okrog polnoči se je mornarjem zazdelo, da se bližamo nekemu kopnemu.

²⁸ Izmerili so globino vode: štirideset metrov. Malo naprej so izmerili še enkrat: samo trideset metrov.

²⁹ Ustrašili so se, da bomo udarili ob ostre skale. Z zadnjega konca ladje so spustili štiri sidra, da bi jo upočasnili. Nestrpno so si želeli, da bi se čim prej zdanilo,

³⁰ še pred zoro pa so poskusili pobegniti. Izmislili so si, da morajo v vodo namestiti še sidra s sprednjega dela ladje, zato so začeli spuščati pomožni čoln.

³¹ »Če mornarji ne bodo ostali na ladji,« je Pavel rekel oficirju in vojakom, »se ne boste rešili.«

³² Vojaki so takoj prerezali vrvi pomožnega čolna in pustili, da ga je morje odneslo.

³³ Tik preden se je zdanilo, je Pavel spet nagovoril vse, ki so bili na ladji. Prosil jih je, naj vendar pojejo nekaj hrane. »Že dva tedna ste tako zaskrbljeni, da niste čisto nič jedli.

³⁴ Prosim, pojejte kaj! Za vaše življenje gre! Le tako se vam ne bo zgodilo nič hudega.«

³⁵ Potem je Pavel vzel v roke hlebec kruha. Pred vsemi je izrekel zahvalo Bogu, razlomil hlebec na kose in začel jesti.

³⁶ Tedaj so se vsi opogumili in nekaj pojedli.

³⁷ Na ladji nas je bilo dvesto šestinsedemdeset.

³⁸ Ko so se vsi nasitili, so preostalo natovorjeno žito zmetali v morje, da bi bila ladja lažja.

³⁹ Končno se je začelo daniti. Mornarji niso mogli prepoznati kopnega, ki se je pokazalo pred nami, opazili pa so zaliv, ki je imel na koncu peščeno obalo. Mislili so, da bi tam morda lahko spravili ladjo iz vode.

⁴⁰ Zato so odvezali sidra in jih odvrgli v morje. Popustili so vrvi pri bočnih krmilih in razpeli sprednje jadro. Tako so ladjo povsem prepustili vetru, da jo je nesel proti peščeni obali.

⁴¹ Toda nenadoma smo naleteli na plitvino in ladja je nasedla. Sprednji del se je zagozdil in se ni več premaknil, zadnji del pa se je začel lomiti pod silo valov.

⁴² Vojaki so tedaj sklenili, da je treba ujetnike pobiti, saj bi ti lahko odplavali na obalo in pobegnili.

⁴³ Toda oficir jim je to prepovedal, ker je vsekakor hotel Pavla rešiti. Namesto tega je dal tole povelje: tisti, ki znajo plavati, naj poskačejo s krova in začnejo plavati proti obali;

⁴⁴ drugi pa naj jim sledijo tako, da se oprimejo kakšne deske ali katere druge stvari z ladje. Tako se je tudi zgodilo: vsi smo se živi in zdravi rešili na kopno.