Djánje 23 - Življenje z Jezusom

¹ »Dragi rojaki,« je rekel Pavel in se članom vélikega zbora zazrl naravnost v oči. »Popolnoma čisto vest imam glede vsega, kar sem naredil v svojem življenju. Vem, da mi Bog ničesar ne očita.«

² Glavni duhovnik Hananíja je svojim služabnikom takoj ukazal, naj ga udarijo po ustih.

³ »Bog bo udaril vas!« mu je ostro odvrnil Pavel. »Kakšna dvoličnost! Tukaj proti meni vodite sodno obravnavo, ki naj bi se držala Mojzesovega zakonika, potem pa ukažete, naj me udarijo, kar je čisto v nasprotju s tem zakonikom!«

⁴ »Kaj? Takole si upaš zmerjati glavnega duhovnika!« so bili ogorčeni služabniki, ki so stali zraven.

⁵ »Oprostite, spoštovani rojaki,« je rekel Pavel, »nisem si mislil, da je glavni duhovnik. Dobro vem, da v Svetem pismu piše: ›Ne smeš govoriti grdo o svojih voditeljih.‹«

⁶ Pavel se je dobro zavedal, da nekateri od zbranih pripadajo skupini saducejev, drugi pa skupini farizejev. Zato je zavpil: »Dragi prijatelji! Jaz sem farizej in prihajam iz farizejske družine. Zdaj pa sem na sodišču samo zaradi našega trdnega pričakovanja, da se bodo mrtvi vrnili v življenje!«

⁷ Med farizeji in saduceji je takoj nastal prepir in vsi zbrani so se razdelili v dva tabora.

⁸ Saduceji ne verjamejo v angele ali duhove in tudi pravijo, da mrtvi ne bodo nikoli več oživeli. Farizeji pa vse to priznavajo,

⁹ zato se je vnel glasen spor. Nekateri verski strokovnjaki iz farizejske skupine so kar planili na noge: »Tukaj ni nobene podlage za obsodbo!« so protestirali. »Morda mu je res spregovoril kakšen duh ali angel.«

¹⁰ Spor se je stopnjeval in postajal vse bolj nasilen. Rimski poveljnik se je ustrašil, da bodo Pavla kar tam, vpričo njega raztrgali. Naročil je vojakom, naj se prerinejo mednje, potegnejo Pavla izmed besnečih zborovalcev in ga odpeljejo na varno v vojašnico.

¹¹ Nato je imel ponoči Pavel videnje. Ob njem je stal Vladar Jezus in ga spodbujal: »Le pogum! Dobro si me zastopal v Jeruzalemu. Zdaj pa ti je usojeno, da boš tako govoril o meni tudi v Rimu.«

^12-13 Naslednje jutro se je sestalo več kot štirideset Judov, ki so se odločili, da bodo Pavla ubili. Bogu so prisegli, da ne bodo ne jedli ne pili, dokler tega ne izvršijo.

¹⁴ Šli so do glavnih duhovnikov in judovskih voditeljev ter jih nagovorili: »Svečano smo se zaprisegli, da ne bomo pokusili ničesar, dokler ne ubijemo Pavla.

¹⁵ Zato vas in ves véliki zbor prosimo naslednje: javite rimskemu poveljniku, naj ponovno privede Pavla med vas, češ da želite natančneje preučiti njegov primer. Mi pa bomo pripravljeni, da ga pokončamo, še preden pride do vas.«

¹⁶ Pavlov nečak, sin njegove sestre, pa je zvedel, da mu bodo pripravili zasedo. Šel je do vojašnice in dovolili so mu, da je lahko vstopil in to sporočil Pavlu.

¹⁷ Ta je takoj poklical enega od oficirjev. »Prosim, odpeljite tega mladeniča do poveljnika,« je rekel Pavel. »Nekaj pomembnega mu mora javiti.«

¹⁸ Oficir je torej odšel z njim k poveljniku. »Jetnik Pavel me je poklical in zaprosil, naj tegale mladeniča pripeljem k vam,« je rekel oficir, »menda ima za vas neko pomembno obvestilo.«

¹⁹ Poveljnik je mladeniča prijel za roko in ga odpeljal na samo. »Za kaj gre?« je vprašal.

²⁰ »Judovski voditelji so napravili takle načrt,« je začel mladenič. »Jutri vas bodo prosili, da spet privedete Pavla pred njihov véliki zbor. Rekli bodo, da hočejo natančneje raziskati njegov primer.

²¹ Ne verjemite jim. V zasedi ga bo namreč čakalo več kot štirideset moških. Ti so napravili svečano zaprisego, da ne bodo ne jedli ne pili, dokler ga ne pokončajo. Na to so že pripravljeni in čakajo samo še na vašo odobritev.«

²² »Naj nihče ne zve, da si mi to javil,« je poveljnik naročil mladeniču.

²³ Potem je poklical dva oficirja in jima dal povelje: »Poskrbite, da bo danes ob devetih zvečer dvesto polno oboroženih vojakov pripravljenih za pot v Cezaréjo. Poleg njih naj gre še sedemdeset konjenikov in dvesto pomožnih vojakov.

²⁴ Priskrbite tudi konja, ki ga bo jezdil Pavel. Potrudite se, da bo lahko varno prišel do guvernerja Feliksa.«

²⁵ Potem je poveljnik napisal tole pismo:

²⁶ Klávdij Lízija – Spoštovanemu gospodu, guvernerju Feliksu Lep pozdrav!

²⁷ Pošiljam vam človeka, ki ga je judovska množica zgrabila in ga že hotela ubiti. Posredoval sem s svojo posadko in ga odpeljal na varno, saj sem zvedel, da je rimski državljan.

²⁸ Hotel sem ugotoviti, česa ga obtožujejo, zato sem ga privedel pred judovski véliki zbor.

²⁹ Toda tam se je kmalu izkazalo, da gre za obtožbe, ki se tičejo judovskih verskih pravil; skratka nič takega, kar bi bilo treba kaznovati s smrtjo ali z zaporom.

³⁰ Zdaj pa sem zvedel, da so proti njemu napravili zaroto. Takoj sem se odločil, da ga pošljem k vam. Tistim, ki ga obtožujejo, sem naročil, naj svojo tožbo vložijo pri vas.

³¹ Vojaki so izvršili povelje. Vzeli so Pavla v svoje varstvo in z njim ponoči odpotovali do Antipatríde.

³² Naslednji dan so se polno oboroženi vojaki vrnili v vojašnico v Jeruzalem, konjeniki pa so s Pavlom odšli naprej

³³ do Cezaréje. Tam so guvernerju izročili pismo in mu predali Pavla.

³⁴ Guverner je prebral pismo in vprašal Pavla, iz katere province prihaja. Ko je izvedel, da je iz Kilíkije,

³⁵ mu je pojasnil: »Zaslišal vas bom takoj, ko se bodo tukaj oglasili ljudje, ki vas tožijo.« Potem je guverner naročil, naj ga imajo v priporu v njegovi rezidenci, se pravi v palači, ki jo je dal zgraditi kralj Heród Véliki.