Djánje 21 - Življenje z Jezusom

¹ Tako smo se poslovili od voditeljev efeške skupnosti in nadaljevali pot. Odpluli smo naravnost na otok Kos, naslednji dan prišli na Rodos in potem v mesto Pátaro.

² Tam smo našli ladjo, ki je plula v Fenicijo, in z njo odšli naprej.

³ Ko smo v daljavi zagledali Ciper, smo ga obšli po južni strani in nadaljevali plovbo proti provinci Siriji. Končno smo prispeli v Tir, kjer je bilo treba raztovoriti blago.

⁴ Poiskali smo tamkajšnje kristjane in teden dni ostali z njimi. Sveti Duh jih je navdihnil, da so večkrat posvarili Pavla, naj ne hodi v Jeruzalem.

⁵ Potem se je naš postanek v Tiru končal in odpravili smo se naprej. Tamkajšnji kristjani so nas skupaj s svojimi ženami in otroki pospremili iz mesta. Na morski obali smo pokleknili in skupaj molili.

⁶ Nato smo se poslovili; mi smo šli na ladjo, oni pa so se vrnili domov.

⁷ Iz Tira smo odpluli v Ptolemáido, kjer se je naše potovanje po morju končalo. Tudi tam smo šli pozdravit kristjane in ostali pri njih en dan.

⁸ Naslednji dan smo šli naprej in prispeli v Cezaréjo. Obiskali smo Filipa, enega od sedmerice služabnikov, ki so jih v Jeruzalemu izbrali za razdeljevanje denarne pomoči. Zdaj je bil potujoči misijonar, ki je razglašal dobro novico o Vladarju Jezusu.

⁹ Filip je imel štiri neporočene hčere, ki so s preroškim navdihom govorile v imenu Boga.

¹⁰ Pri Filipu smo bili že nekaj dni, ko je iz Judeje prišel krščanski prerok Ágab.

¹¹ Stopil je k nam, vzel Pavlov pas ter si z njim zvezal roke in noge. »Sveti Duh pravi tole,« je rekel. »Takole bodo Judi v Jeruzalemu zvezali lastnika tega pasu. Potem ga bodo dali v roke poganom.«

¹² Ko smo to slišali, smo vsi začeli prositi Pavla, naj ne gre v Jeruzalem. Prepričevali smo ga mi, njegovi spremljevalci, pa tudi kristjani iz Cezaréje, ki so bili zraven.

¹³ »Zakaj mi to počnete?« je odgovoril Pavel. »S svojim jokanjem mi samo jemljete pogum. Jaz sem pripravljen na vse, ne samo na to, da me v Jeruzalemu aretirajo. Za Vladarja Jezusa sem pripravljen tudi umreti.«

¹⁴ Ni in ni se dal pregovoriti. Nazadnje smo odnehali in rekli: »Naj se zgodi, kar hoče Vladar.«

Pavel v zaporu in pot v Rim

¹⁵ Čez nekaj dni smo pripravili svojo prtljago in se odpravili proti Jeruzalemu.

¹⁶ Z nami so šli tudi nekateri kristjani iz Cezaréje, ki so nas peljali k človeku, pri katerem naj bi stanovali. To je bil Mnázon s Cipra, eden prvih kristjanov.

¹⁷ Tako smo torej prispeli v Jeruzalem in sokristjani so nas prijazno sprejeli.

¹⁸ Naslednji dan smo s Pavlom obiskali Jakoba, voditelja jeruzalemske krščanske skupnosti. Navzoči so bili tudi vsi drugi jeruzalemski voditelji.

¹⁹ Pavel jih je pozdravil in podal podrobno poročilo o svoji službi. Povedal jim je, kaj vse je storil Bog med pogani in kako ga je uporabil kot misijonarja.

²⁰ Ko je končal, so vsi prisotni začeli navdušeno slaviti Boga za to, kar so slišali. Potem so nagovorili Pavla: Dragi prijatelj! Kot lahko vidiš, je tudi na tisoče Judov začelo zaupati v Mesija Jezusa. Vsi ti se strogo držijo Mojzesovega zakonika.

²¹ Glede tebe pa se širijo govorice, da Judom, ki živijo med pogani, praviš, naj ta zakonik zavržejo. Menda jim govoriš, naj ne obrezujejo svojih otrok in naj se nasploh ne držijo judovskih običajev.

²² Kaj naj naredimo? Vsi vejo, da si tukaj.

²³ Predlagamo ti tole: štirje izmed nas so napravili zaobljubo Bogu, da nekaj časa ne bodo pili vina in si ne bodo strigli las –

²⁴ pridruži se jim in poskrbi zanje. Skupaj z njimi opravi očiščevalni obred. Ko bo zaobljube konec, si boste v templju vsi svečano ostrigli lase. Nase prevzemi vse stroške, ki bodo nastali. Potem bo vsem jasno, da tiste govorice o tebi niso resnične, ampak da se tudi ti dosledno držiš Mojzesovega zakonika.

²⁵ Kar se tiče Nejudov, ki začnejo zaupati v Vladarja Jezusa, pa smo vendar že pred časom prišli do skupne odločitve. Napisali smo jim, čemu naj se izogibajo: mesu, ki je bilo žrtvovano poganskim božanstvom, uživanju krvi, mesu, iz katerega kri ni do konca odtekla, in spolnim odnosom, kot jih prepoveduje Mojzesov zakonik.

²⁶ Pavel je upošteval nasvet, ki so mu ga dali Jakob in voditelji. Sprejel je skrb za omenjene štiri moške. Takoj naslednji dan je skupaj z njimi odšel v tempelj in opravil očiščevalni obred. Potem je obvestil duhovnike, kdaj se bo končala njihova zaobljuba, ko bo treba za vsakega od njih darovati predpisano daritev.

²⁷ Sedemdnevno očiščevalno obdobje je bilo že skoraj pri koncu, ko so v templju Pavla opazili nekateri Judi iz province Azije. Zagnali so vik in krik in nastalo je vsesplošno razburjenje. Vrgli so se na Pavla.

²⁸ »Izraelci, na pomoč!« so kričali. »Ta človek vsepovsod nasprotuje vsemu, kar nam je sveto: našemu narodu, Mojzesovemu zakoniku in temu našemu svetišču. Drznil si je celo tole: v tempelj je pripeljal pogane in s tem oskrunil svetost tega kraja!«

²⁹ (To sicer ni bilo res; prej so ga v mestu opazili s Trófimom iz Efeza in so mislili, da ga je pripeljal tudi v tempelj.)

³⁰ Nered se je začel širiti po vsem Jeruzalemu in vse skupaj je začelo preraščati v velik izgred. Pavla so zgrabili in odvlekli iz templja, takoj zatem pa zaklenili tempeljska vrata.

³¹ Skoraj bi ga že ubili, ko je novica, da je ves Jeruzalem zajel izgred, dosegla poveljnika rimske vojske.

³² Ta je skupaj z nekaterimi oficirji in vojaki takoj pohitel proti množici. Ko so ljudje zagledali poveljnika rimskega bataljona in njegove vojake, so nehali pretepati Pavla.

³³ Poveljnik je prišel do njega in ga aretiral. Ukazal je, naj ga vklenejo v dvojne verige. Potem je začel poizvedovati, kdo je in kaj je naredil.

³⁴ Ljudje v množici so vpili to in ono. Zaradi splošne zmede poveljnik ni mogel priti do jasnih odgovorov. Moral je ukazati, naj Pavla odvedejo v vojašnico, ki je bila takoj nad tempeljsko ploščadjo.

³⁵ Ko so prišli do stopnišča, ki je vodilo v vojašnico, so izgredniki čisto podivjali, tako da so morali vojaki Pavla odnesti.

³⁶ Za njim je namreč pritiskala ogromna množica, ki je kričala: »Ubijte ga! Ubijte ga!«

³⁷ Vojaki s Pavlom so že skoraj prišli do vojašnice, ko se je ta obrnil k poveljniku: »Mi dovolite, da vam nekaj rečem?« ga je nagovoril po grško. »Kaj? Ti znaš grško!« je bil presenečen poveljnik.

³⁸ »Se pravi, da ti nisi tisti Egipčan, ki je pred časom začel vstajo in ki je v puščavo s sabo povedel štiri tisoč oboroženih teroristov?«

³⁹ »Ne, Jud sem,« je odgovoril Pavel. »Doma sem iz slavnega mesta Tarza v provinci Kilíkiji. Lepo vas prosim: ali smem nagovoriti zbrano množico?«

⁴⁰ Poveljnik mu je dovolil. Pavel se je torej postavil na stopnice in s kretnjo roke zaprosil za posluh. Ko so ljudje potihnili, jih je nagovoril v aramejščini, jeziku domačih Judov: