Djánje 16 - Življenje z Jezusom

¹ Spet sta prišla v Derbo in nato v Listro. Tam je zdaj živel neki kristjan Timotej. Njegova mati, prav tako kristjanka, je bila po rodu Judinja, njegov oče pa Grk.

² Kristjani v Listri in Ikóniju so imeli zelo dobro mnenje o Timoteju.

³ Pavel se je odločil, da ga bo vzel za svojega spremljevalca na misijonarskem potovanju. Ker pa je mislil na Jude, ki so bivali v tistih krajih, ga je dal najprej obrezati, saj so vsi vedeli, da je njegov oče Grk.

⁴ Tako je Pavel s svojima spremljevalcema nadaljeval pot. Potovali so iz mesta v mesto in obiskovali kristjane. Povedali so, kakšne odločitve so sprejeli Jezusovi odposlanci in voditelji skupnosti v Jeruzalemu. Vsem kristjanom so naročali, naj jih upoštevajo.

⁵ Krščanske skupnosti v tistih krajih so se torej vse bolj krepile. Njihovo zaupanje v Jezusa je raslo in vsak dan so se jim pridruževali novi ljudje.

⁶ Pavel je s svojima sodelavcema načrtoval, da bodo sporočilo o Vladarju Jezusu razglasili v provinci Aziji. Toda Sveti Duh jim je jasno pokazal, naj zaenkrat ne grejo tja. Zato so prepotovali pokrajini Frígijo in Galátijo.

⁷ Potem so šli na zahod in prišli na mejo pokrajine Mízije. Od tam so hoteli odpotovati na sever v Bitínijo, vendar jih je tudi tu Jezusov Duh ustavil.

⁸ Zato so prečkali Mízijo in šli naravnost v pristanišče Troádo, kjer sem se jim pridružil tudi jaz.

⁹ Tiste noči, ko so prispeli, je imel Pavel preroške sanje, v katerih se je pred njega postavil neki Makedonec. »Na pomoč,« ga je milo prosil, »pridi sem čez v Makedonijo, pomagaj nam!«

¹⁰ Tako nam je postalo jasno: Bog nas pošilja v Makedonijo, da bi tamkajšnjim ljudem razglasili dobro novico o Vladarju Jezusu. Zato smo takoj začeli iskati ladjo, ki bi nas prepeljala tja.

¹¹ Iz Troáde smo odpluli naravnost v Samotráko in že naslednji dan prispeli v Neápolo.

¹² Od tam smo šli v notranjost dežele, v Filípe. Mesto Fílipi je rimska kolonija v prvem makedonskem okrožju; tam smo ostali nekaj časa.

¹³ Na sobotni dan smo šli iz mesta k reki, ker smo predvidevali, da je tam kraj, kjer se Judi shajajo k molitvi. Tako je tudi bilo: zbralo se je nekaj žensk in začeli smo se pogovarjati z njimi.

¹⁴ Ena od njih je bila Lidija, ki je prihajala iz mesta Tiatíre. Ukvarjala se je s trgovino z luksuznimi škrlatnimi tkaninami, ki so jih proizvajali v njenem mestu. Čeprav ni bila Judinja, je častila Izraelovega Boga. Pazljivo nas je poslušala in Bog ji je dal, da se je odprla Pavlovemu sporočilu ter ga sprejela.

¹⁵ Dala se je krstiti, skupaj z njo pa tudi vsi, ki so živeli v njeni hiši: družina, služabniki in delavci. Potem nas je povabila k sebi. »Pravite, da sem postala učenka Vladarja Jezusa,« nam je rekla. »Če je res tako, potem mi zaupajte in bodite od zdaj naprej moji gostje.« Skoraj prisilila nas je, da smo se nastanili pri njej.

¹⁶ Potem smo še naprej obiskovali tisti molitveni kraj in nekega dne se je zgodilo tole. Na poti smo srečali neko sužnjo, ki je svojim lastnikom prinašala lepe zaslužke z napovedovanjem prihodnosti. Iz nje je namreč govoril vedeževalski demon.

¹⁷ To dekle je začelo hoditi okrog Pavla in nas ostalih. »Ti ljudje služijo Bogu, ki je višji od vseh drugih bogov,« je kričala. »Razglašajo vam, kako se lahko rešite.«

¹⁸ To se je ponavljalo dan za dnem, dokler ni Pavlu prekipelo. Obrnil se je k njej in navdala ga je moč Svetega Duha. »Sklicujem se na oblast Mesija Jezusa,« je zaklical demonu, »ukazujem ti: ven iz tega dekleta!« In vedeževalski duh jo je takoj zapustil.

¹⁹ Njeni lastniki so kmalu ugotovili, da jim je usahnil vir zaslužka. Zgrabili so Pavla in Sila in ju odvedli na glavni mestni trg, kjer se opravljajo sodbe.

²⁰ Pripeljali so ju pred mestna voditelja, ki sta bila hkrati sodnika. »Ta dva človeka povzročata nered in nemir v našem mestu,« so začeli. »Juda sta.

²¹ Vpeljati hočeta navade, ki so v nasprotju z našimi pravili in jih mi kot dobri rimski državljani ne smemo sprejeti.«

²² Ljudska množica z mestnega trga se je spravila nad Pavla in Sila. Voditelja sta pustila, da so z njiju strgali oblačila, potem pa ukazala, naj ju vojaki pretepejo s palicami.

²³ Naložili so jima veliko udarcev, potem pa ju odvedli v zapor. Voditelja sta ukazala poveljniku zapora, naj ju posebej dobro zastraži.

²⁴ Ta ju je zato zaprl v najbolj notranjo celico in njune noge vklenil v veliko leseno klado.

²⁵ Prišla je polnoč. Pavel in Sila sta molila in s hvalnicami slavila Boga. Ostali zaporniki so ju pozorno poslušali.

²⁶ Kar naenkrat je nastal hud potres, da se je jetnišnica zamajala od vrha do tal. Vsa vrata celic so se odprla in zapornikom so odpadle verige.

²⁷ Poveljnik zapora se je zbudil in videl, da so vrata zapora na široko odprta. Mislil je, da so zaporniki pobegnili, zato je zgrabil meč in se hotel ubiti.

²⁸ »Ne delaj tega!« je na ves glas zavpil Pavel. »Vsi smo še tukaj!«

²⁹ Poveljnik zapora je rekel, naj mu dajo svetilko, in pohitel noter. Ves se je tresel. Vrgel se je na tla pred Pavlom in Silom,

³⁰ potem pa ju odpeljal iz celice. »Spoštovana gospoda,« je zajecljal, »kako se lahko rešim? Kaj moram narediti?«

³¹ »Sprejmite Jezusa za Vladarja,« sta mu odgovorila. »Zaupajte mu in Bog bo rešil vas in vso vašo družino.«

³² Nato sta Pavel in Sila vsem, ki so živeli pri njem, spregovorila o Vladarju.

³³ Poveljnik zapora ju je kar tedaj, sredi noči, odpeljal v prostor, kjer je lahko očistil njune rane in poškodbe. Takoj nato se je skupaj z vsemi svojimi dal krstiti.

³⁴ Potem ju je povabil k sebi domov in pripravil pojedino. Vsa njegova družina in vsi, ki so prebivali z njim, so začeli zaupati v Boga, zato so tisto noč veselo proslavljali.

³⁵ Zjutraj sta mestna voditelja poslala poveljniku zapora svoje redarje z naročilom, naj izpusti Pavla in Sila na prostost.

³⁶ Ta je nato sporočil Pavlu: »Voditelja pošiljata ukaz, naj vas izpustim iz zapora. Zdaj lepo v miru odidite iz našega mesta.«

³⁷ Toda Pavel se je obrnil k redarjem: »Rimska državljana sva,« jim je rekel, »voditelja pa sta grobo kršila najine pravice. Dala sta naju javno pretepsti, in to brez sodnega procesa in brez kakršne koli obsodbe. Potem sta naju vrgla še v zapor. In zdaj bi naju rada potihem spravila iz mesta, kot da se ni nič zgodilo? Ne, tako ne bo šlo! Osebno naj prideta sem in naju pospremita iz zapora.«

³⁸ Redarji so to sporočili voditeljema. Hudo ju je zaskrbelo, ko sta zvedela, da sta Pavel in Sila rimska državljana.

³⁹ Osebno sta se jima prišla opravičit. Pospremila sta ju na prostost in ju prosila, če lahko odideta iz njihovega mesta.

⁴⁰ Po izpustitvi sta Pavel in Sila najprej odšla domov k Lidiji. Tam sta se srečala z ostalimi kristjani ter jih spodbudila in ohrabrila. Potem sta odpotovala.