Rimljanom 9 - Slovenski standardni prevod

Bog je izvolil Izraelce

¹ Govorim resnico v Kristusu, ne lažem, moja vest mi je priča v Svetem Duhu:

² v svojem srcu nosim veliko žalost in nenehno bolečino.

³ Kajti želel bi biti sam preklet in ločen od Kristusa v prid svojim bratom, ki so moji rojaki po mesu.

⁴ Oni so Izraelci. Njim pripadajo posinovljenje in slava, zaveze in zakonodaja, bogoslužje in obljube;

⁵ njihovi so očaki in iz njih po mesu izhaja Kristus, Bog, ki je nad vsem, slavljen na veke, amen.

⁶ Vendar pa Božja beseda ni odpovedala. Saj niso Izraelci vsi, ki so se rodili iz Izraela.

⁷ In tisti, ki so potomci Abrahama, niso vsi otroci. Ampak: Po Izaku se ti bo imenovalo potomstvo.

⁸ To se pravi: za Božje otroke ne veljajo otroci po mesu, marveč se štejejo za potomstvo otroci po obljubi.

⁹ Obljuba se namreč glasi takole: Ob tem času bom prišel in Sara bo imela sina.

¹⁰ Pa ne samo to, tudi Rebeka je zanosila z enim možem, z našim očetom Izakom.

¹¹ Njena otroka se še nista rodila in še nista naredila nič dobrega ali slabega, ko ji je bilo rečeno – da bi ostal Božji načrt po izvolitvi,

¹² ker se ne opira na dela, ampak nanj, ki kliče: Starejši bo služil mlajšemu,

¹³ kakor je pisano: Jakoba sem ljubil, Ezava pa sovražil.

¹⁴ Kaj bomo torej rekli? Je mar pri Bogu krivica? Nikakor ne!

¹⁵ Saj pravi Mojzesu: Usmilil se bom, kogar se usmilim, in milosrčen bom, s komer sem milosrčen.

¹⁶ Torej ni odvisno od tistega, ki hoče, niti od tistega, ki teče, ampak od Boga, ki izkazuje usmiljenje.

¹⁷ Saj pravi Pismo faraonu: Prav zato sem te obudil, da na tebi pokažem svojo moč in da se moje ime razglasi po vsej zemlji.

¹⁸ Bog se torej usmili, kogar se hoče, in zakrkne, kogar hoče.

Božja jeza in usmiljenje

¹⁹ Vendar mi boš lahko rekel: »Zakaj torej še graja? Kajti kdo se more upirati njegovi volji?«

²⁰ O človek, kdo si vendar ti, da bi se prerekal z Bogom? Bo mar lončenina rekla tistemu, ki jo je naredil: »Zakaj si me naredil takšno?«

²¹ Mar lončar ne razpolaga z glino tako, da lahko iz iste mešanice naredi eno posodo v čast, drugo v nečast?

²² Bog pa, ki je hotel pokazati svojo jezo in razodeti svojo mogočnost, je z veliko potrpežljivostjo prenašal posode jeze, že pripravljene za pogubljenje,

²³ da bi razodel bogastvo svoje slave posodam usmiljenja, ki jih je vnaprej določil za slavo,

²⁴ se pravi nam, ki nas je poklical ne samo izmed Judov, ampak tudi izmed poganov.

²⁵ Tako pravi tudi pri Ozeju: Ljudstvo, ki ni moje, bom imenoval svoje ljudstvo, in njo, ki ni ljubljena, ljubljeno.

²⁶ In zgodilo se bo: na kraju, kjer jim je bilo rečeno: »Niste moje ljudstvo,« tam se bodo imenovali sinovi živega Boga.

²⁷ In glede Izraela kliče Izaija: Tudi če bi bilo število Izraelovih sinov kakor peska ob morju, se bo rešil samo ostanek;

²⁸ kajti Gospod bo temeljito in naglo uresničil svojo besedo na zemlji.

²⁹ In kakor je napovedal Izaija: Ko bi nam Gospod nad vojskami ne zapustil potomstva, bi postali kakor Sódoma in Gomóri bi bili podobni.

Izrael in evangelij

³⁰ Kaj bomo torej rekli? Pogani, ki niso iskali pravičnosti, so pravičnost dosegli, namreč tisto pravičnost, ki je iz vere.

³¹ Izrael pa, ki je iskal postavo pravičnosti, ni prišel do tega.

³² Zakaj ne? Zato, ker pravičnosti ni pričakoval iz vere, temveč je mislil, da jo bo dosegel iz del. Tako so zadeli ob kamen spotike,

³³ kakor je pisano: Glej, na Sionu postavim kamen spotike in skalo pohujšanja; in kdor veruje vanj, ne bo osramočen.