Pregovori 7 - Slovenski standardni prevod

Mladenič in zapeljivka

¹ Sin moj, varuj moje izreke, hrani v sebi moje zapovedi.

² Pazi na moje zapovedi, da boš živel, na moj nauk kakor na zenico svojega očesa.

³ Priveži si jih na prste, zapiši jih na tablo svojega srca.

⁴ Reci modrosti: »Ti si moja sestra,« »Znanka!« kliči razumnosti,

⁵ da te obvaruje tuje ženske, tujke, ki gladi s svojim govorjenjem.

⁶ Kajti pri oknu svoje hiše, skozi rešetko sem pogledal,

⁷ pa sem videl med preprostimi, prepoznal med mladeniči fantiča brez pameti:

⁸ stopil je v ulico okrog vogala in šel proti njeni hiši.

⁹ V mraku, v večernem času, sredi noči in teme.

¹⁰ In glej, ženska mu pride naproti, napravljena kot vlačuga in osvajalka src.

¹¹ Živahna je in izzivajoča, njene noge ne vzdržijo doma.

¹² Zdaj je na ulici zdaj na trgu, na vsakem vogalu zalezuje.

¹³ Objame ga in ga poljubi, upre svoj obraz in mu reče:

¹⁴ »Mirovno daritev sem bila dolžna, danes sem izpolnila svojo zaobljubo.

¹⁵ Zato sem ti šla naproti, da te povabim, in sem te našla.

¹⁶ Postlala sem si posteljo z blazinami, s pisanimi pregrinjali iz egiptovskega platna.

¹⁷ Odišavila sem si ležišče z miro, aloo in cimetom.

¹⁸ Pridi, pijva naslade do jutra, uživajva v ljubezni.

¹⁹ Kajti moža ni doma, odšel je na daljno pot.

²⁰ S seboj je vzel mošnjo denarja, o polni luni pride domov.«

²¹ Premoti ga s svojim zavzetim prigovarjanjem, spelje ga s svojimi gladkimi ustnicami.

²² Takoj gre za njo, kakor gre vol v zakol, kakor bedak stopica k privezi.

²³ Dokler ji puščica ne razpara jeter, ko ptica prileti na vabo, ne spozna, da gre za njeno življenje.

²⁴ Zdaj torej, sinovi, poslušajte me, pazite na izreke mojih ust.

²⁵ Tvoje srce naj ne zaide na njene poti, naj ne zablodi na njene steze.

²⁶ Kajti veliko jih je, ki jih je ranjene zavrgla, številne so vse njene žrtve.

²⁷ V njeni hiši so poti v podzemlje, spuščajo se v smrtne hrame.