Mihej 7 - Slovenski standardni prevod

Vsi so pokvarjeni

¹ Gorje mi, ker se mi je zgodilo kakor pobiralcu ob koncu letine, kakor paberkovalcu po trgatvi: ni grozda, da bi ga pojedel, ne smokve, ki si je želi moja duša.

² Zvesti je izginil iz dežele, ni iskrenega med ljudmi. Vsi prežijo na kri, z mrežo vsak lovi svojega brata.

³ Roke so nad hudobijo, da jo dobro izvedejo, prvak izsiljuje, sodnik sodi za plačilo, veljak govori iz poželenja svoje duše: tako jo spletajo.

⁴ Najboljši med njimi je kakor robidovje, iskreni je trnova ograja. Dan tvojih preiskovalcev, tvojega obiskanja prihaja, zdaj se uresničuje njihova zmeda:

⁵ Ne verjemite prijatelju, ne zaupajte tovarišu, pred njo, ki ti leži v naročju, pazi na vrata svojih ust!

⁶ Kajti sin se norčuje iz očeta, hči vstaja proti svoji materi, snaha proti svoji tašči, človeku so sovražni njegovi domači.

⁷ Jaz pa se oziram na Gospoda, čakam na Boga moje rešitve, moj Bog me bo uslišal.

Prestolnica Jeruzalem zaupa

⁸ Ne vesêli se, moja sovražnica, nad menoj! Če sem padel, spet vstanem, če sedim v temi, je Gospod moja luč.

⁹ Gospodovo jezo bom prenašal, ker sem grešil proti njemu, dokler ne razsodi moje pravde in ne uredi moje pravice. Izpeljal me bo na svetlo, gledal bom njegovo pravičnost.

¹⁰ To bo videla moja sovražnica in zagrnila jo bo sramota, njo, ki mi je pravila: »Kje je Gospod, tvoj Bog?« Moje oči pa jo bodo gledale; zdaj bo poteptana kakor blato na cesti.

¹¹ Dan pride, ko bodo pozidali tvoje zidove; tisti dan se bodo razširile tvoje meje.

¹² Tisti dan bodo prišli k tebi od Asirije do Egipta, od Egipta do velike reke, od morja do morja in od gore do gore.

¹³ Zemlja pa se bo spremenila v puščavo zaradi svojih prebivalcev, zaradi sadu njihovih dejanj.

Ljudstvo moli

¹⁴ Pasi svoje ljudstvo s svojo palico, čredo svoje dediščine, ki osamela prebiva v gozdu sredi rodovitnega vrta. Naj se pasejo v Bašánu in Gileádu kakor v nekdanjih dneh.

¹⁵ Kakor v dneh, ko si šel iz egiptovske dežele, mu bom dal videti čudeže.

¹⁶ Narodi bodo videli in se sramovali, ob vsej njihovi moči, položili si bodo roko na usta in ušesa jim bodo oglušela.

¹⁷ Lizali bodo prah kakor kača, kakor laznina na zemlji. Pritrepetali bodo iz svojih skrivališč, z grozo se bodo obrnili h Gospodu, našemu Bogu, strah jih bo tebe.

¹⁸ Kdo je Bog kakor ti, ki odpuščaš krivdo, ki greš prek pregrehe k ostanku svoje dediščine? Ne drži na veke svoje jeze, kajti ugaja mu dobrohotnost.

¹⁹ Spet se nas bo usmilil, poteptal bo naše krivde. V globine morja boš zagnal vse naše grehe.

²⁰ Izkazal boš Jakobu svojo zvestobo, Abrahamu svojo dobroto, kakor si prisegel našim očetom od nekdanjih dni!