Jeremija 6 - Slovenski standardni prevod

Še o sovražnem vpadu

¹ Benjaminovi sinovi, poiščite zavetje zunaj Jeruzalema! V Tekói trobite na rog, proti Bet Keremu vzdignite prapor! Kajti od severa grozi nesreča in veliko razdejanje.

² Uničil bom hčer sionsko, zalo in nežno.

³ Nadnjo pridejo pastirji s svojimi čredami, okrog nje postavijo svoje šotore, vsak popase, kar mu bo pri roki.

⁴ »Posvetite se za boj proti njej! Vstanite! Napadimo opoldne!« »Gorje nam! Dan se že nagiba, že se daljšajo večerne sence.«

⁵ »Vstanite! Napadimo ponoči! Uničimo njene palače!«

⁶ Kajti tako govori Gospod nad vojskami: Posekajte njeno drevje, naredite nasip proti Jeruzalemu. To je mesto, ki mora biti kaznovano: znotraj njega je eno samo zatiranje!

⁷ Kakor se v vodnjaku nabira vedno sveža voda, tako se v njem nabira vedno nova hudobija. »Nasilje, opustošenje!« odmeva v njem. Bolečine in rane so mi vedno pred očmi.

⁸ Daj se posvariti, Jeruzalem! Sicer se ti moja duša odtuji, sicer te naredim pustinjo, neobljudeno deželo.

⁹ Tako govori Gospod nad vojskami: »Paberkujejo naj, paberkujejo kakor na trti Izraelov ostanek! Izteguj svojo roko kakor trgalec po rozgah!«

¹⁰ Komu naj govorim in koga naj svarim, ki bi poslušal? Glej, njihovo uho je neobrezano, ne morejo poslušati. Glej, Gospodova beseda jim je v zasmeh, nimajo veselja nad njo.

¹¹ Zato sem poln Gospodovega srda, komaj ga še zadržujem. »Izlij ga na otroka na cesti in na skupino mladeničev. Ujeti bodo možje in žene, starci in zelo priletni.

¹² Njihove hiše bodo prešle na druge z njihovimi polji in ženami vred, ker bom iztegnil roko nad prebivalce dežele, govori Gospod.

¹³ Kajti vsi od najmanjšega do največjega se pehajo za dobičkom. Varajo vsi, od preroka do duhovnika.

¹⁴ Zlom mojega ljudstva hočejo ozdraviti na lahko, s tem da govorijo: ›Mir, mir‹, ko vendar ni miru.

¹⁵ Mar se sramujejo, ker so počenjali gnusobo? Ne, sploh se ne sramujejo, sploh ne znajo zardeti. Zato bodo padli s tistimi, ki padajo, se spotaknili ob času njih kaznovanja, govori Gospod.«

¹⁶ Tako govori Gospod: Ustavite se na poteh in se razglejte, vprašajte po stezah starodavnih časov, kje je pot k dobremu, in hodite po njej: in našli boste počitek svojim dušam. Pa so rekli: »Ne bomo hodili!«

¹⁷ Postavil sem za vas stražarje: »Pazite na glas roga!« Pa so rekli: »Ne bomo pazili!«

¹⁸ Zato poslušajte, narodi, vedi, skupnost, kaj bo z njimi.

¹⁹ Poslušaj, zemlja; glej, nad to ljudstvo bom spravil nesrečo, sad njihovih naklepov. Saj niso pazili na moje besede, zavrgli so mojo postavo.

²⁰ Čemu mi je kadilo, ki prihaja iz Sabe, dišeči cimet iz daljne dežele? Vaših žgalnih daritev ne maram, vaše klavne daritve mi niso všeč.

²¹ Zato tako govori Gospod: »Glej, ovire nastavim temu ljudstvu, spotaknili se bodo obnje očetje in sinovi hkrati, sosed in prijatelj bosta izginila.«

²² Tako govori Gospod: Glej, ljudstvo prihaja iz severne dežele, velik narod se vzdiguje s koncev zemlje.

²³ Z lokom in kopjem je opremljen, grozovit je in brez usmiljenja. Hrumi, kakor bi bučalo morje, na konjih jezdi, razporejen kakor en mož za boj proti tebi, hči sionska.

²⁴ »Slišali smo novico o njem: omahujejo nam roke, tesnoba nas obhaja, bolečina kakor porodnico.

²⁵ Ne hodite na polje, ne stopajte na cesto, kajti sovražnik ima meč: groza vsepovsod!«

²⁶ Hči mojega ljudstva, obleci si raševnik, valjaj se v pepelu! Žaluj z bridko tožbo kakor za edincem, ker naglo pride nad nas pokončevalec.

²⁷ Za preizkuševalca sem te postavil, kot trdnjavo sredi svojega ljudstva, da spoznaš in preizkusiš njihovo pot.

²⁸ Vsi so trmasti uporniki, hodijo kot obrekljivci, kot bron in železo, vsi so pokvarjenci.

²⁹ Meh je puhal svinec iz njihovega kršca; zaman je topil in topil: hudobni se ne dajo izločiti.

³⁰ Imenujejo jih »zavrženo srebro«, kajti Gospod jih je zavrgel.