Jeremija 4 - Slovenski standardni prevod

¹ Če si se voljan vrniti, Izrael, govori Gospod, se vrni k meni! Če odpraviš svoje gnusobe izpred mojega obličja, ne boš taval kot begunec.

² Če boš resnicoljubno, prav in pravično prisegal: »Kakor živi Gospod«, bodo narodi blagoslovljeni v njem in se bodo ponašali z njim.

³ Tako namreč govori Gospod možem v Judu in Jeruzalemu: Preorjite si ledino in ne sejte med trnje.

⁴ Obrežite se za Gospoda, odpravite sprednjo kožico svojih src, Judovci in jeruzalemski prebivalci. Sicer moja jeza šine kakor ogenj in zagori, da je nihče ne pogasi – zaradi hudobije vaših dejanj.

Sovražni vpad s severa

⁵ Sporočajte v Judu, razglašajte v Jeruzalemu; trobite na rog po deželi, vpijte na ves glas in recite: »Zberite se! V utrjena mesta pojdimo!«

⁶ Vzdignite prapor proti Sionu, poiščite zavetje, ne ustavljajte se, kajti nesrečo pripeljem s severa in veliko razdejanje.

⁷ Lev prihaja iz svoje goščave, pokončevalec narodov se odpravlja, odhaja iz svojega kraja, da naredi iz tvoje dežele pustinjo. Tvoja mesta bodo porušena, brez prebivalca.

⁸ Zato si oblecite raševnike, žalujte in vpijte: »Gospodova srdita jeza se ni odvrnila od nas.«

⁹ Zgodí se tisti dan, govori Gospod: pogum upade kralju in knezom, duhovniki ostrmijo, osupnejo preroki.

¹⁰ Na to porečem: »Oh, Gospod Bog, kako hudo si prevaral to ljudstvo in Jeruzalem, ko si rekel: Mir boste imeli – pa nam meč streže po življenju!«

¹¹ Tisti čas bo rečeno temu ljudstvu in Jeruzalemu: Žgoč veter z goljav v puščavi vleče proti hčeri mojega ljudstva, pa ne da bi prevejal in prečistil:

¹² presilen veter je za to! Na moj ukaz prihaja; zdaj jim tudi jaz izrečem sodbo.

¹³ »Glej, prihaja kakor oblaki, kot vihar so njegovi bojni vozovi, hitrejši od orlov njegovi konji. Gorje nam, izgubljeni smo!«

¹⁴ Operi svoje srce hudobije, Jeruzalem, da se rešiš. Doklej bodo ždeli v tvojih prsih zlobni načrti?

¹⁵ Kajti glas sporoča iz Dana in razglaša stisko z Efrájimskega pogorja:

¹⁶ »Opozorite narode: ›Glejte jih!‹ Razglasite po Jeruzalemu: ›Oblegovalci pridejo iz daljne dežele in zaženejo bojni klic proti Judovim mestom.

¹⁷ Kakor poljski čuvaji obkolijo Jeruzalem, ker se mi je uprl, govori Gospod.

¹⁸ Tvoje poti in tvoja dela so ti to napravili, to je tvoja nesreča – res, bridko je, saj ti sega do srca.‹«

Preroka boli narodova stiska

¹⁹ O moje obisti, moje obisti! Zvijam se v bolesti! O stene mojega srca! Kako mi razbija srce! Ne morem molčati, ker slišim glas rogá, bojni hrup.

²⁰ Polom za polomom oznanjajo, opustošena je vsa dežela, naglo so uničeni moji šotori, v hipu šotorski zastori.

²¹ Doklej bom gledal vojaški prapor, poslušal glas rogá?

²² »Zakaj neumno je moje ljudstvo; nočejo me poznati. Nespametni sinovi so in nerazsodni; pametni za počenjanje hudobije, ne znajo pa delati dobro.«

²³ Gledam zemljo – in glej: pusta je in prazna; k nebu – njegove svetlobe ni.

²⁴ Gledam gore – in glej: tresejo se, vsi hribi drhtijo.

²⁵ Gledam – in glej: ni več človeka, vse ptice neba so odletele.

²⁶ Gledam – in glej: rodovitna dežela je puščava. Razdejana so vsa njena mesta pred Gospodom, pred njegovo srdito jezo.

²⁷ Da, tako govori Gospod: »Vsa dežela bo opustošena, vendar je ne bom uničil do kraja.

²⁸ Zato se zemlja ogrne v žalost in zgoraj potemni nebo, zakaj govoril sem in sklenil, ne kesam se in ne odstopam od tega.«

²⁹ Pred hrupom konjenice in lokostrelcev beži vse mesto; v goščave gredo, se vzpenjajo med skale. Vsa mesta so zapuščena, nihče ne prebiva v njih.

³⁰ In ti, opustošena, kaj počneš, da se oblačiš v škrlat, da se krasiš z zlatim nakitom, da si z ličilom obkrožaš oči? Zaman se zaljšaš: ljubimci te zavračajo, strežejo ti po življenju.

³¹ Krike slišim kakor pri ženi v porodnih krčih, ječanje kakor pri ženski, ki prvič rojeva, glas hčere sionske, ki stoka in vije roke: »Joj, gorje mi, moje življenje bo plen ubijalcev.«