5 Mojzes 32 - Slovenski standardni prevod

¹ »Prisluhni, nebo, in govoril bom; in zemlja naj sliši besede mojih ust.

² Kakor dež naj pada moj nauk, kakor rosa naj kaplja moj govor, kakor ploha na mlado travo in kakor naliv na zelenje.

³ Zakaj oznanjal bom Gospodovo ime; priznajte veličino našemu Bogu!

⁴ Skala je, popolno je njegovo delo, zakaj vsa njegova pota so prava; zvest Bog je in v njem ni krivice, pravičen je in iskren.

⁵ Pokvarjenci, nič več njegovi sinovi, sprijen in popačen rod!

⁶ Ali tako vračate Gospodu, bedasto in nespametno ljudstvo? Mar ni tvoj oče, ki te je ustvaril, ki te je naredil in te utrdil?

⁷ Spomni se starodavnih dni, premisli leta iz roda v rod; vprašaj očeta in povedal ti bo, svoje starce in razložili ti bodo!

⁸ Ko je Najvišji narodom delil posest, ko je ločeval človeške otroke, je ljudstvom določil ozemlja po številu Božjih sinov.

⁹ Zakaj Gospodov delež je njegovo ljudstvo, Jakob je njemu odmerjena dediščina.

¹⁰ Našel ga je v deželi puščave, v pustinji, kjer tuli divjina; obdal ga je in zanj skrbel, ga varoval kot punčico svojega očesa.

¹¹ Kakor orel, ki spodbuja k letu svoje gnezdo, kroži nad svojimi mladiči, širi svoje peruti, jih prestreza, jih nosi na svojih krilih.

¹² Gospod ga je vodil sam in z njim ni bilo tujega boga.

¹³ Posadil ga je na višine dežele, da je jedel poljske sadove; dal mu je srkati med iz skale in olje iz trdega kremena,

¹⁴ maslo goveda in mleko drobnice s tolščo jagnjet in bašánskih ovnov in kozlov, z najbolj izbrano pšenico; in pil si grozdno kri, vino iskreče.

¹⁵ Pa Ješurún se je zredil in začel brcati – zredil si se, postal tolst in se razširil – in je zapustil Boga, ki ga je naredil, in zaničeval je Skalo svoje rešitve.

¹⁶ Zbujali so mu ljubosumnost s tujci, z gnusobami so ga dražili;

¹⁷ darovali so demonom, ki niso bogovi, bogovom, ki jih niso poznali, novim, ki so pred kratkim prišli, ki niso bili znani vašim očetom.

¹⁸ Zanemaril si Skalo, ki te je rodila, pozabil na Boga, ki te je spravil na svet.

¹⁹ Gospod je to videl in jih zavrgel, ker so ga razjezili njegovi sinovi in hčere.

²⁰ Rekel je: ›Skril bom pred njimi obličje in gledal, kakšna bo njih prihodnost; zakaj to je popačen rod, sinovi, ki v njih ni zvestobe.

²¹ Zbujali so mi ljubosumnost z nebogom, me dražili s svojimi ničevostmi; zato storim, da bodo ljubosumni na to, kar ni ljudstvo, z nespametnim narodom jih podražim.

²² Zakaj vnel se je ogenj v moji jezi in se razgorel do dna podzemlja; žrl je zemljo in njene pridelke in požigal temelje gora.

²³ Nakopičil bom nadnje nesreče, postreljal nanje svoje puščice.

²⁴ Od lakote bodo medleli, použivala jih bo vročica in grenka kuga, zobe zverin bom poslal proti njim s strupom tistih, ki se plazijo po prahu.

²⁵ Zunaj jim bo meč pobiral otroke, po hišah pa groza tako mladeniča kakor devico, dojenca s sivolascem vred.

²⁶ Rekel sem: Raztreščim jih na koščke, njih spomin bom izbrisal izmed ljudi,

²⁷ če bi se ne bal sovražnikovega srda, da ne bi njegovi zatiralci napak razumeli, da ne bi rekli: Naša roka se je vzdignila visoko in Gospod ni storil vsega tega.‹

²⁸ Zakaj to je narod brez razsodnosti in pri njih ni razuma.

²⁹ Ko bi bili modri, bi to razumeli in mislili na svojo prihodnost.

³⁰ Kako bi jih eden mogel poditi tisoč in dva pognati v beg deset tisoč, da jih ni prodala njih Skala in da jih Gospod ni izročil?

³¹ Zakaj njih skala ni kakor naša Skala; tudi naši sovražniki tako sodijo.

³² Zakaj njih trta je od sódomske trte in iz gomórskih nasadov; njihovo grozdje je strupeno, njihovi grozdi so grenki;

³³ strup zmajev je njihovo vino in okruten strup gadov.

³⁴ ›Mar ni to shranjeno pri meni, zapečateno v mojih skladiščih?

³⁵ Moje je maščevanje in povračilo ob času, ko jim klecne noga; zakaj blizu je dan njihove pogube in naglo pridejo usodni dogodki.‹

³⁶ Zakaj Gospod bo svojemu ljudstvu prisodil pravico, s svojimi služabniki bo imel sočutje, ko bo videl, da jim je roka oslabela in ni več ne sužnja ne svobodnjaka.

³⁷ Tedaj poreče: ›Kje so njih bogovi, skala, h kateri so se zatekli?

³⁸ Kje so tisti, ki so jedli tolščo njihovih žrtev, pili vino njihovih pitnih daritev? Naj vstanejo, da vam pomorejo, naj bodo zavetje med vami.

³⁹ Poglejte zdaj, da sem jaz, le jaz, in ni boga poleg mene; jaz usmrčujem in oživljam, zadajam rane in ozdravljam, in nihče se ne more rešiti iz moje roke.

⁴⁰ Dà, proti nebu bom vzdignil roko in rekel: Kakor jaz živim na veke!

⁴¹ Ko nabrusim blisk svojega meča in moja roka seže po sodbi, tedaj obrnem maščevanje na svoje zatiralce in povrnem tem, ki me sovražijo.

⁴² S krvjo upijanim svoje puščice in moj meč bo jedel meso: s krvjo pobitih in ujetih, z dolgolasimi glavami sovražnika.‹

⁴³ Slavite, narodi, njegovo ljudstvo! Zakaj on maščuje kri svojih služabnikov in z maščevanjem povrača svojim zatiralcem in očisti svojo zemljo, svoje ljudstvo.«

⁴⁴ Mojzes je torej prišel in ljudstvu v ušesa govoril vse besede te pesmi, on in Nunov sin Józue.

⁴⁵ Ko je Mojzes do konca izgovoril vse te besede vsemu Izraelu,

⁴⁶ jim je rekel: »Vtisnite si v srce vse besede, s katerimi vas danes svarim, da boste zapovedovali svojim sinovom, naj vestno izpolnjujejo vse besede te postave!

⁴⁷ Kajti to za vas ni prazna beseda, to je vaše življenje in po tej besedi boste podaljšali svoje dni v deželi, v katero greste čez Jordan, da jo vzamete v last.«

Mojzes sme pred smrtjo pogledati v Kánaan

⁴⁸ In Gospod je tisti dan govoril Mojzesu in rekel:

⁴⁹ »Pojdi na pogorje Abarím, na goro Nebo, ki je v moábski deželi nasproti Jerihi, in poglej kánaansko deželo, ki jo dajem v last Izraelovim sinovom!

⁵⁰ Potem umri na gori, na katero pojdeš, in se pridruži svojim ljudem, kakor je umrl tvoj brat Aron na gori Hor in bil pridružen svojim ljudem;

⁵¹ ker sta mi bila nezvesta sredi Izraelovih sinov pri vodah Meríba v Kadešu v puščavi Cin, ker me sredi Izraelovih sinov nista izpričala kot svetega.

⁵² Kajti videl boš pred seboj deželo, vanjo pa ne boš stopil, v deželo, ki jo dajem Izraelovim sinovom.«