2 Kralji 7 - Slovenski standardni prevod

¹ Elizej pa je rekel: »Poslušajte Gospodovo besedo! Tako govori Gospod: Jutri ob tem času bo pri samarijskih vratih merica bele moke po en šekel in dve merici ječmenove moke po en šekel.«

² Pribočnik, na čigar roko se je kralj opiral, pa je Božjega moža zavrnil in rekel: »Tudi če bi Gospod odprl zapornice na nebu, mar se bo to res zgodilo?« On pa je rekel: »Na svoje oči boš videl, jedel pa tistega ne boš!«

Arámci zbežijo

³ Pred mestnimi vrati so bili štirje gobavci; rekli so drug drugemu: »Ali bomo tu sedeli, dokler ne pomremo?

⁴ Če rečemo: ›Pojdimo v mesto!‹, v mestu pa je lakota, bomo tam umrli. Če pa ostanemo tu, bomo tudi umrli. Zdaj torej pojdite, prestopimo v arámski tabor! Če nas bodo pustili pri življenju, bomo živeli; če pa nas usmrtijo, bomo pač umrli.«

⁵ O mraku so vstali in šli proti arámskemu taboru. Ko pa so prišli do konca arámskega tabora, glej, ni bilo tam nikogar.

⁶ Gospod je bil namreč storil, da so v arámskem taboru slišali ropot bojnih voz, topot konj in hrup velike vojske. Pa so rekli drug drugemu: »Glej, Izraelov kralj je najel hetejske in egipčanske kralje, da pridejo nad nas.«

⁷ Zato so o mraku vstali in pobegnili. Pustili so šotore, konje, osle in tabor, kakor je bil, in zbežali, da si rešijo življenje.

⁸ Ko so torej tisti gobavci prišli do konca tabora, so šli v neki šotor ter jedli in pili; nato so od tam odnesli srebro, zlato in oblačila ter šli in to poskrili. Zatem so se vrnili in šli v drug šotor, odnesli od tam stvari ter šli in jih poskrili.

⁹ Tedaj so rekli drug drugemu: »Ne delamo prav. Ta dan je dan veselega oznanila. Če bomo molčali in čakali do jutranjega svita, nas bo doletela kazen. Zato pojdite, pridimo in povejmo kraljevi hiši!«

¹⁰ Prišli so, poklicali mestne vratarje, jim sporočili in rekli: »Prišli smo v arámski tabor, a glej, tam ni bilo nikogar, ne človeškega glasu, temveč le konji privezani, osli privezani in šotori, kakor so bili.«

¹¹ Vratarji so zaklicali in to sporočili v kraljevo hišo.

¹² Kralj je vstal ponoči in rekel svojim služabnikom: »Naj vam sporočim, kaj so nam storili Arámci. Vedo, da trpimo lakoto, zato so šli iz tabora, se poskrili po planjavi in rekli: Kadar pridejo iz mesta, jih ujamemo žive in potem pridemo v mesto!«

¹³ Eden izmed njegovih služabnikov je odgovoril in rekel: »Naj vzamejo pet preostalih konj, ki so ostali tam; ali se jim zgodi kakor vsej Izraelovi množici, ki je ostala tam, ali kakor vsej Izraelovi množici, ki je poginila – pošljimo sle, da vidimo!«

¹⁴ Vzeli so dva voznika konjskih vpreg; kralj ju je poslal za arámsko vojsko in rekel: »Pojdita in poglejta!«

¹⁵ Šla sta za njimi do Jordana; in glej, vsa pot je bila polna oblek in opreme, ki so jih Arámci na begu pometali proč. Potem sta se odposlanca vrnila in poročala kralju.

¹⁶ Tedaj je ljudstvo vdrlo iz mesta in oplenilo arámski tabor. Merica bele moke je bila po en šekel in dve merici ječmenove moke po en šekel, po Gospodovi besedi.

¹⁷ Kralj je pribočnika, na čigar roko se je opiral, postavil za nadzornika mestne tržnice. Toda ljudstvo ga je na tržnici pohodilo in je umrl, kakor je bil govoril Božji mož, ko je prišel k njemu kralj.

¹⁸ Ko je namreč Božji mož rekel kralju: »Dve merici ječmenove moke bosta jutri ob tem času pri samarijskih mestnih vratih po šekel in merica bele moke po šekel,«

¹⁹ je pribočnik odgovoril Božjemu možu in rekel: »Tudi če bi Gospod odprl zapornice na nebu, mar se bo to res zgodilo?« Oni pa je odgovoril in rekel: »Na svoje oči boš videl, jedel pa tistega ne boš!«

²⁰ In tako se mu je zgodilo: ljudstvo ga je na tržnici pohodilo do smrti.