1 Samuel 20 - Slovenski standardni prevod

Jonatan pomaga Davidu zbežati

¹ David je pobegnil iz celic v Rami, prišel k Jonatanu in rekel: »Kaj sem storil? V čem je moja krivda in kaj je moj greh proti tvojemu očetu, da preži na moje življenje?«

² Pa mu je rekel: »Nikakor ne! Ne boš umrl! Glej, moj oče ne stori ne velike ne majhne stvari, ne da bi razodel mojemu ušesu. Le zakaj bi mi oče to stvar prikril? To se ne bo zgodilo.«

³ David pa je še prisegel in rekel: »Tvoj oče dobro ve, da sem našel milost v tvojih očeh, pa si je rekel: ›Tega Jonatan ne sme izvedeti, sicer se bo žalostil.‹ Vendar, kakor živi Gospod in živi tvoja duša, zares, samo korak je med menoj in smrtjo.«

⁴ Jonatan je rekel Davidu: »Kaj želiš, da ti storim?«

⁵ David je rekel Jonatanu: »Glej, jutri bo mlaj in jaz bi zagotovo moral sedeti s kraljem pri jedi. Odpusti me tedaj, da se skrijem na polju do tretjega večera.

⁶ Če me bo tvoj oče resno pogrešal, reci: ›David me je zelo prosil, da bi smel steči v svoje mesto Betlehem, kajti vsa rodbina ima tam letno klavno daritev.‹

⁷ Če poreče: ›Dobro,‹ pomeni to mir za tvojega hlapca. Če pa se vname njegov srd, vedi, da je sam pri sebi že sklenil zlo.

⁸ Skaži milost svojemu hlapcu, saj si svojega hlapca pripeljal v Gospodovo zavezo s seboj! Če pa je krivda na meni, me usmrti ti! Zakaj bi me vodil k svojemu očetu?«

⁹ Jonatan je rekel: »Nikakor ne! Zares, če zagotovo izvem, da je moj oče sklenil zlo, pa pridem k tebi, mar ti tega ne bom povedal?«

¹⁰ David pa je rekel Jonatanu: »Kdo mi bo povedal, če ti tvoj oče trdo odgovori?«

¹¹ Jonatan je rekel Davidu: »Pojdi, greva na polje!« In sta šla na polje.

¹² Tedaj je Jonatan rekel Davidu: »Pri Gospodu, Izraelovem Bogu! Jutri v tem času ali tretji dan preizkusim očeta. In glej, če bo dobro za Davida in potem ne pošljem k tebi in ti ne razodenem na uho,

¹³ naj Gospod stori Jonatanu tako in tako doda …! Če pa bo moj oče imel za dobro, da spravi zlo nadte, bom to razodel tvojemu ušesu in te odpustil, da boš odšel v miru. Gospod naj bo s teboj, kakor je bil z mojim očetom.

¹⁴ In če bom še živ, mi izkazuj Gospodovo milost! Če bom pa že mrtev,

¹⁵ ne odtegni svoje milosti od moje hiše na veke, tudi takrat ne, ko bo Gospod do poslednjega iztrebil Davidove sovražnike z obličja zemlje!«

¹⁶ Tako je Jonatan sklenil zavezo z Davidovo hišo: »… Gospod pa naj se maščuje nad Davidovimi sovražniki!«

¹⁷ Jonatan je dal še Davidu priseči pri svoji ljubezni do njega, kajti ljubil ga je, kakor je ljubil svojo dušo.

¹⁸ Potem mu je Jonatan rekel: »Jutri bo mlaj. Pogrešali te bodo, ker bo tvoje mesto prazno.

¹⁹ Tretji dan se spústi mnogo niže in pojdi na kraj, kjer si se skrival na dan onega dogodka, ter sédi ob kamnu Ezel.

²⁰ Jaz bom izstrelil tri puščice mimo njega, kakor da bi streljal v tarčo.

²¹ In glej, poslal bom služabnika: ›Pojdi, poišči puščice!‹ Če porečem služabniku: ›Glej, puščice so ob tebi, vzemi jih,‹ tedaj pridi, kajti v miru boš in se ne bo nič zgodilo, kakor živi Gospod!

²² Če pa porečem mladeniču: ›Glej, puščice so stran od tebe,‹ tedaj pojdi, kajti Gospod te pošilja proč!

²³ Za stvar, o kateri sva se dogovorila, jaz in ti, glej, je Gospod med menoj in teboj na veke.«

²⁴ David se je torej skril na polju. Ko je bil mlaj, je kralj sédel k mizi, da bi jedel.

²⁵ Kralj je sédel na svoj sedež kakor druge krati, na sedež ob zidu. Ko se je Jonatan vzdignil, je le Abnêr sedèl zraven Savla, Davida pa so pogrešali na njegovem mestu.

²⁶ Savel ni o tem nič govoril, kajti rekel si je: »Nekaj se mu je pripetilo; ni čist, gotovo ni čist.«

²⁷ Toda ko je bil naslednji, drugi dan po mlaju, so Davida spet pogrešili na njegovem mestu. Savel je rekel svojemu sinu Jonatanu: »Zakaj Jesejev sin ni prišel k mizi ne včeraj ne danes?«

²⁸ Jonatan je odgovoril Savlu: »David me je silno prosil, da bi smel v Betlehem.

²⁹ Rekel je: ›Odpusti me, prosim te, kajti družinsko klavno daritev imamo v mestu, in on, moj brat, mi je zapovedal. In zdaj, če sem našel milost v tvojih očeh, prosim, naj odidem, da vidim svoje brate.‹ Zato ni prišel h kraljevi mizi.«

³⁰ Tedaj se je vnel Savlov srd proti Jonatanu in mu je rekel: »Sin izprijene upornosti! Mar ne vem, da si si izvolil Jesejevega sina v svojo sramoto in v sramoto telesa svoje matere!

³¹ Kajti vse dni, dokler bo Jesejev sin živel na zemlji, se ti in tvoje kraljestvo ne bosta utrdila. In zdaj, pošlji ponj in ga pripelji k meni, kajti umreti mora!«

³² Jonatan je odgovoril svojemu očetu Savlu, rekel mu je: »Zakaj mora umreti? Kaj je storil?«

³³ Savel pa je zalučal sulico vanj, da bi ga zadel. Tedaj je Jonatan spoznal, da je njegov oče sklenil Davida usmrtiti.

³⁴ Jonatan se je srdito vzdignil od mize in drugi dan po mlaju ni nič jedel, kajti žaloval je zaradi Davida, ker ga je njegov oče zasramoval.

³⁵ Drugo jutro je šel Jonatan na polje, da bi se srečal z Davidom, in majhen deček je bil z njim.

³⁶ Rekel je svojemu dečku: »Teci, poišči puščice, ki jih izstrelim!« Medtem ko je deček tekel, je on izstrelil puščico, da ga je preletela.

³⁷ Ko je deček prišel do kraja, kjer je bila puščica, ki jo je Jonatan izstrelil, je Jonatan zaklical za dečkom. Rekel je: »Ali ni puščica stran od tebe?«

³⁸ Jonatan je še zaklical za dečkom: »Pohiti! Podvizaj se, ne stoj!« Jonatanov deček je pobral puščico in prišel k svojemu gospodu.

³⁹ Deček ni nič vedel, Jonatan in David pa sta vedela za stvar.

⁴⁰ Jonatan je dal svoje orožje dečku, ki je bil z njim, in mu rekel: »Pojdi, nesi ga v mesto!«

⁴¹ Ko je deček odšel, se je David vzdignil izza kamna Ezela, padel z obrazom na zemljo in se trikrat priklonil. Potem sta drug drugega poljubila in drug nad drugim jokala, David posebno močno.

⁴² Jonatan je rekel Davidu: »Pojdi v miru, kakor sva si prisegla v Gospodovem imenu: Gospod naj bo med menoj in teboj in med mojim zarodom in tvojim zarodom na veke.«