1 Mojzes 47 - Slovenski standardni prevod

¹ Jožef je tedaj šel in povedal faraonu ter rekel: »Moj oče in moji bratje so prišli iz kánaanske dežele s svojo drobnico in govedom in z vsem, kar imajo; in glej, so v gošenski deželi.«

² Od vseh bratov jih je vzel pet in jih postavil pred faraona.

³ Faraon je rekel njegovim bratom: »Kaj je vaš poklic?« Rekli so faraonu: »Pastirji drobnice so tvoji služabniki, mi in naši očetje.«

⁴ Potem so rekli: »Prišli smo, da bi kot tujci prebivali v tej deželi; kajti ni paše za našo drobnico, ki jo imajo tvoji služabniki, ker lakota pritiska v kánaanski deželi. Zdaj pa prosimo, da bi smeli tvoji služabniki bivati v gošenski deželi.«

⁵ Faraon je tedaj rekel Jožefu: »Tvoj oče in tvoji bratje so prišli k tebi.

⁶ Egiptovska dežela je pred teboj. V najboljšem delu dežele nasêli očeta in brate! Naj prebivajo v gošenski deželi! In če veš, da so med njimi zmožni možje, jih postavi za nadzornike moje živine!«

⁷ Potem je Jožef pripeljal očeta Jakoba in ga predstavil faraonu. Jakob je blagoslovil faraona.

⁸ In faraon je rekel Jakobu: »Koliko let je tvojega življenja?«

⁹ Jakob je rekel faraonu: »Dni mojega popotovanja je sto trideset let; malo jih je in huda so bila leta mojega življenja in ne dosegajo let življenja mojih očetov v dnevih njihovega popotovanja.«

¹⁰ Potem je Jakob blagoslovil faraona in odšel izpred faraonovega obličja.

¹¹ Jožef je naselil očeta in brate in jim dal posest v egiptovski deželi, v najboljšem delu dežele, v Ramesésovi pokrajini, kakor je zapovedal faraon.

¹² In Jožef je preskrboval očeta in brate in vso očetovo hišo z živežem po številu otrok.

Jožefova uprava v času lakote

¹³ V vsej deželi ni bilo kruha, kajti lakota je hudo pritiskala. Egiptovska in kánaanska dežela sta bili izčrpani od lakote.

¹⁴ Jožef je pobral ves denar, ki se je našel v egiptovski in v kánaanski deželi, za žito, ki so ga kupovali; in ta denar je spravil v faraonovo hišo.

¹⁵ Ko je pošel ves denar v egiptovski in v kánaanski deželi, so prihajali vsi Egipčani k Jožefu in govorili: »Daj nam kruha! Zakaj bi umirali pred teboj, ker je zmanjkalo denarja?«

¹⁶ Jožef je rekel: »Pripeljite svojo živino in dam vam ga v zameno zanjo, če je zmanjkalo denarja.«

¹⁷ Ko so pripeljali svojo živino k Jožefu, jim je dal živeža v zameno za konje, drobnico, govedo in osle. Tako jih je preskrbel za to leto z živežem v zameno za njihovo živino.

¹⁸ Ko je preteklo to leto, so tudi drugo leto prišli k njemu in mu rekli: »Ne moremo ti prikrivati, moj gospod, da je denar pošel in da je naša živina prešla v last mojega gospoda. Nič drugega ne ostaja pred mojim gospodom kakor naša telesa in naša zemlja.

¹⁹ Zakaj bi umirali pred tvojimi očmi s svojo zemljo vred? Kupi nas in našo zemljo za živež, pa bomo mi in naša zemlja zasužnjeni faraonu. Daj semena, da ostanemo pri življenju in ne umremo in da zemlja ne bo opustošena!«

²⁰ Tako je Jožef kupil vso egiptovsko deželo za faraona, kajti vsak Egipčan je prodal svoje polje, ker jih je stiskala lakota; in dežela je postala faraonova lastnina.

²¹ Ljudstvo pa je preselil v mesta od enega do drugega konca egiptovske pokrajine.

²² Le zemlje duhovnikov ni pokupil, kajti duhovniki so imeli od faraona določen dohodek in so živeli od tega dohodka, ki jim ga je dal faraon; zato jim ni bilo treba prodati zemlje.

²³ Tedaj je Jožef rekel ljudstvu: »Glejte, danes sem kupil vas in vašo zemljo za faraona. Tu imate seme, da posejete zemljo.

²⁴ Od pridelkov boste dali eno petino faraonu, štiri petine pa boste imeli kot seme za polje in kot hrano zase, za tiste, ki živijo v vaših hišah, in za hrano svojih otrok.«

²⁵ Rekli so: »Ohranil si nam življenje. Da bi le našli naklonjenost v tvojih očeh, moj gospod, pa bomo radi za sužnje faraonu!«

²⁶ Tako je Jožef naredil zakon o egiptovski zemlji, ki velja še danes, da gre petina faraonu. Samo zemlja duhovnikov ni postala faraonova.

Jakobova oporoka

²⁷ Izrael se je naselil v egiptovski deželi v gošenski pokrajini. Dobili so jo v last, bili so rodovitni in so se silno namnožili.

²⁸ Jakob pa je živel v egiptovski deželi sedemnajst let in vseh Jakobovih dni, let njegovega življenja, je bilo sto sedeminštirideset let.

²⁹ Ko so se Izraelu približali dnevi njegove smrti, je poklical sina Jožefa in mu rekel: »Če sem našel naklonjenost v tvojih očeh, položi, prosim, svojo roko pod moja ledja in izkaži mi dobroto in zvestobo; nikar me ne pokoplji v Egiptu!

³⁰ Pri svojih očetih bi rad počival; pelji me nazaj iz Egipta in me pokoplji v njihovem grobišču!« Rekel je: »Storil bom po tvoji besedi.«

³¹ Ko je rekel: »Prisezi mi!« mu je prisegel. In Izrael se je priklonil proti vzglavju svoje postelje.