Sv. Matevž 9 - Prekmurska NZ & Psalmi (1928)

IX. TÁL. I. Žlakom vdárjenoga ozdrávlanje 1–8. II. Mátaja pozvánje 9–13. III. Post 14–17. IV. Jairuša čí gori stáne 18–26. V. Dva slêpa, eden vragometen, i drügi, po predgi se zvráčijo 27–35. VI. Velí prositi düševne žnjece. 36–38 I.

¹ I stôpo je Jezuš vu ládjo, prêk se je pelao, i prišao je vu lastivno mesto.

² I ovo prinesli so njemi ednoga žlakom vdárjenoga na posteli ležéčega. I gda bi vido Jezuš njih vero, erkao je tomi žlakom vdárjenomi: vüpaj se sinek; odpüščeni so tebi tvoji grêhi.

³ I ovo, ništeri z pisáčov erkli so vu sebi: ete preklinja.

⁴ I vido je Jezuš misli njihove; i erkao je: zakâ mislite ví hüda vu Srcáj vaši?

⁵ Ár ka je leži povedati: odpüščeni so tebi grêhi; ali erčti: stani gori i hodi?

⁶ Naj pa znáte: kâ oblást má Sin Človeči na zemli odpüščávati grêhe, (teda je erkao tomi žlakom vdárjenomi:) stani, vzemi tvojo postelo, ino idi v hižo tvojo.

⁷ I stanovši odišao je v hižo svojo.

⁸ Gda bi pa tô lüdstvo vidilo, čüdivalo se je, i dičili so Bogá, ki je tákšo oblást dáo lüdém.

II.

⁹ I kraj idôči Jezuš odnut, vido je ednoga človeka sedéčega na máuti po iméni Mátaja, i velí njemi: nasledüj me. I gori stanovši nasledüvao ga je.

¹⁰ I zgôdilo se je, gda bi on sedo pri stoli vu hiži: i ovo, vnôgi publikánuške i grêšnicke pridôči, seli so si k stoli z Jezušom i z vučeníkmi njegovimi.

¹¹ I gda bi vidili farizeuške, erkli so vučeníkom njegovim: Zakâ jej vaš Vučitel z publikánušmi, i z grêšnikmi?

¹² Jezuš pa slišavši erkao njim je: ne potrebüjo ti zdravi vráča; nego ti betéžni.

¹³ Idôči pa včite se, ka je eto: smilenost ščém, i nej áldov. Ár sem nej prišao zvát te pravične: nego grêšnike na pokôro.

III.

¹⁴ Teda so prišli k njemi vučenícke Ivana krstitela govoréči: zakâ se mi, i Farizeuške dosta postimo, vučenícke tvoji se pa ne postijo?

¹⁵ I erkao njim je Jezuš: jeli se morejo sinovje ženidve žalostiti, dokeč je žnjimi ženin? Prido pa dnévi, gda se od njih vzeme ženin: i teda se bodo postili.

¹⁶ Nišče pa ne meče nôvoga süknja záplato na stári gvant: ár se doli ftrgne tákša záplata od njegovoga gvanta, i hüša déra se zgodí.

¹⁷ Niti ne vlêvajo nôvo víno vu stáro posôdo: nači se raspráščijo te stáre posôde, i víno se vö vlijé i posôde se pogübíjo: nego nôvo víno vu nôvo posôdo vlêvajo, i obôje se zdrží.

IV.

¹⁸ Gda bi pa on eta njim gúčao: ovo eden poglavník pridôči molo ga je govoréči: Čí moja je zdâ mrla; ali hodi položi rokô tvojo na njô, i zivêla bode.

¹⁹ I stanovši Jezuš nasledüvao ga je, i vučenícke njegovi.

²⁰ (I ovo edna žena v krvávom otôki bodôča dvanájset lêt pridôča odzajâ doteknola se je krajinegvanta njegovoga.

²¹ Ár je pravila v sebi: či se li doteknem gvanta njegovoga, tak ozdrávim.

²² Jezuš se pa nazâ obrné, i vidôči njô erkao jí: vüpaj se čí moja; Vera tvoja te je zvráčila. I ozdrávila je ta žena od one vöre.)

²³ I pridôči Jezuš vu hižo toga poglavnika, vido je žvegláre i lüdstvo smečeno.

²⁴ Velí njim: odstôpte; âr je nej mrla ta deklíčka, nego spí. I smejáli so se ž njega.

²⁵ Gda bi pa vö vrženo bilô to lüdstvo, notri idôči prijao jo je za rokô; i gori je stánola ta deklíčka.

²⁶ I vö je razišao té glás po vsoj onoj zemli.

V.

²⁷ I idôči odnut Jezuš, nasledüvala sta ga dvá slepca, kričéča i govoréča: smilüj se nad nama sin Dávidov.

²⁸ Gda bi pa šô vu hižo, pristôpila sta k njemi tiva slepca, i erčé njima Jezuš: jeli verjeta, kâ morem tô včiniti? velíta njemi: kak pa Gospodne verjeva.

²⁹ Teda se je dotekno ôči njidva govoréči: pôleg váj vere bojdi vama.

³⁰ I odprle so se njima oči. I jàko njima je zapovedao Jezuš govoréči: vidita, da nišče ne zvê.

³¹ Onedva pa vöidôča, razglásila sta ga po vsoj onoj zemli.

³² Gda bi pa onedva vö odíšla, ovo prinesli so njemi ednoga človeka nêmoga vragometnoga.

³³ I gda bi vö vrgao vragá, gučao je te nêmi. I čüdivalo se je lüdstvo govoréče: ka se je nigdár nej tak šcüdno delo skázalo v Izraeli.

³⁴ Farizeuške so pa pravili: vu vrajžem poglavníki meče vö vragé.

³⁵ I okôli hodéči Jezuš po vsê mêstaj i vsê vesnicaj vučéči vu správiščaj njíhovi i predgajôči Evangeliom Králevstva, i vráčo je vsáki beteg, i vsáko medlovnost med lüdstvom.

VI.

³⁶ Vidôči pa to lüdstvo, smilüvao se je nad njim. Ár so razpüščeni, i razegnani bilí, liki ovcé, štere nêmaja pastéra.

³⁷ Teda velí vučeníkom svojim: zétve je dosta, ali delavcov je malo.

³⁸ Proste záto Gospodna te žétve; naj pošle vö delavce vu žétvo svojo.