Sv. Matevž 22 - Prekmurska NZ & Psalmi (1928)

XXII. TÁL. I. Od králevskoga siná gostüvanja 1–14. II. Farizeušov pítanje od dáče 15–22. III. Sadduceušov pítanje od gori stanenjá 23–33. IV. Od náj vékše zapôvidi i Kristuša 34–46. I.

¹ I odgovoréči Jezuš pá njim je erkao vu prilikaj govoréči:

² Prispodobno je Králevstvo Nebesko k človeki králi, kí je napravo gostüvanje síní svojemi.

³ I poslao je sluge svoje zvát te pozváne na gostüvanje; i nêso šteli prídti.

⁴ Pá pošle drüge sluge erkôči: povête tim pozvánim; ovo, obed moj sem pripravo, moji günci i tüčne stvárí so bujte, i vsa so gotova; pojte na gostüvanje!

⁵ Oni so pa nej márali za njé, i odišli so, kí na svojo njivo, kí pa na svoje preküpčüvanje.

⁶ Ti drügi so pa zgrabili sluge njegove, ošpotali so je, ino so je bujli.

⁷ Gda bi pa čüo te král, rasrdo se je, i poslao je vojsko svojo i pogübo je lüdomorce one, i mesto njihovo je zéžgo.

⁸ Teda velí slugom svojim: gostüvanje je ístina gotovo; ali ti pozváni so ga nej vrêdni.

⁹ Idte záto na križopotje; i kékoli náidete, zovte ja na gostüvanje.

¹⁰ I vöidôči slugi oni na potí vküp so spravili vse, šterekoli so najšli, i dobre i lagoje; i napunilo se je gostüvanje z timi sedéčimi.

¹¹ Notri idôči pa král glédat te sedéče, vido je tam ednoga človeka, kí je nej bio oblečeni z gvantom gostüvanja.

¹² I véli njemi: priátel, kákda si esi notri prišao, nemajôči gvanta svadbenoga? On je pa zanêmo.

¹³ Teda erčé te král hlápcom: zvéžte njemi nogé i roké, vzemte ga i vržte ga vu vönêšnjo kmico, tam bode jôkanje i zobno škripanje.

¹⁴ Ár ji je dosta pozváni, ali malo ji je odebráni.

II.

¹⁵ Teda so šli Farizeuške i tanáč so držali, kak bi ga zamrežili vu rêči.

¹⁶ I poslali so k njemi vučeníke svoje z Herodešovimi slugi govoréči: Vučitel, známo, ka si pravičen i pôt Božo vu pravici včiš, i nemáraš z nikim, ár ne glédaš osobo lüdi.

¹⁷ Povej nám záto, ka tí štímaš? jeli je slobodno dati dáčo Casari, ali nej?

¹⁸ Znajôči pa Jezuš hüdôbo njihovo, erčé: ka me sküšávate skázlívci?

¹⁹ Pokážte mi dáčni pênez? oni so pa njemi pòdali eden žukavec.

²⁰ I veli njim: koga kêp je eti i napísek?

²¹ Velíjo njemi: casarov. Teda velí njim: dájte záto, štera so Casarova, Casari, i štera so Boža, Bôgi.

²² I gda bi eta čüli, čüdivali so se; i tá ga nihávši odíšli so.

III.

²³ Vu onom dnévi pristôpili so k njemi Sadduceuške govoréči: ka nêga gori stánenjá, i pítali so ga.

²⁴ Govoréči: Vučitel, Môšeš právi: či što merjé brezí decé naj vzeme brat njegov ženo njegovo i zbüdi semen brata svojega.

²⁵ Bilô je pa pri nás sedem bratov; i oženo se je prvi, i mrô je, i nemajôči semena niháo je ženo svojo brati svojemi.

²⁶ Rávno tak i te drügi, i trétji, notri do sédmoga.

²⁷ Obslêdnjim pa vsê mrla je i ta žena.

²⁸ Vu gori stánenjê tak šteroga bode z ti sedem ta žena? Ár so jo vsi meli.

²⁹ Odgovoréči pa Jezuš erčé njim: blôdite, neznajôči pisma niti môči Bože.

³⁰ Ár vu gori stánenjê ne bodo se ni ženili, ni k možom dávale, nego, liki Angelje Boži vu Nebésaj, bodo.

³¹ Od goristanenjá pa ti mrtvi nej ste čteli, ka vám je povêdano od Bogá govoréčega.

³² Jas sem Bôg Ábraháma, i Bôg Ižaáka i Bôg Jákoba; Bôg je pa nej Bôg ti mrtvi, nego ti žívi.

³³ I gda bi lüdstvo eta čülo, čüdivalo se je nad včenjom njegovim.

IV.

³⁴ Gda bi pa Farizeuške čüli, kâ je zatekuo vüsta Sadduceušom, vküp so se správili prôti njemi.

³⁵ I eden ž njih právdenik opíta ga, sküšávajôči i govoréči.

³⁶ Vučitel, štera je tá velika zapoved vu Právdi?

³⁷ Jezuš pa erčé njemi: lübi Gospodna Bogá tvojega z cêloga srcá tvojega i z cêle düše tvoje, i z cêle môči tvoje.

³⁸ Eta je ta prva i velika zapoved.

³⁹ Ta drüga je pa prispodobna k etoj: lübi bližnjega tvojega, liki samoga sebé.

⁴⁰ Vu etivi dvê zapôvidaj visí céla Právda i Prorocke.

⁴¹ Gda bi se pa vküp spravili Farizeuške, pítao je njé Jezuš.

⁴² Govoréči: ka ví štímate od Kristuša, koga sin je? Odgovoríjo njemi: Dávidov.

⁴³ Erčé njim: kakda ga pa Dávid vu Dühi za Gospôda zové, govoréči:

⁴⁴ Erkao je Gospôd Gospôdi mojemi: sedi si na desno mojo, dokeč položim nepriátele tvoje na podnogáonico pod nogé tvoje.

⁴⁵ Či záto Dávid njega zové za Gospoda, kakda je sin njegov?

⁴⁶ I nišče njemi je nej mogao odgovoriti ni edno rêč, niti so ga nej smeli kâ več od tistoga dnéva spitávati.