Sv. Matevž 21 - Prekmurska NZ & Psalmi (1928)

XXI. TÁL. I. Kristuš gêzdi v Jerušálem 1–11. II. Küpce i tržce z Cerkvi vö zgoni 12–17. III. Figovo drêvo posêhne 18–22. IV. Pope od Ivanovoga krsta spitáva 23–27. V. Tri prispodobnosti: oča svojga siná vu gorice pošila 28–32. Vinograda delavci sluge i siná svojga gospodára bujejo 33–41. Zidárje, te náj jakši kamen zavržejo 42–46. I.

¹ I gda bi se približávali k Jerušálemi, i prišli bi v Betfágo k Oliveckoj gori; teda je Jezuš poslao dvá vučeníka, govoréči njima:

² Idita vu eto vés, štera je pred vama, i preci nájdeta edno oselnico privézano i žrbé ž njôv; odvéžta jo i pripelajta je meni.

³ I či bode vama što kâ pravo povejta: kâ Gospod njê potrebüje, i preci je odpüsti.

⁴ Tô je pa vse včínjeno, dabi se spunila rêč po proroki povêdana:

⁵ Povête čeri Šionskoj: ovo Král tvoj ide tebi pokoren i sedéči na oselnici i žrbéti pod járem navajene oselnice.

⁶ Idôča pa vučeníka včínila sta tak, kak je njima zapovedáo Jezuš.

⁷ Pripelala sta to oselnico i žrbé, i djalá sta na njidva gvant svoj i gori sta ga posádila na njega.

⁸ To drügo lüdstvo je pa prestéralo gvant svoj na pôt, niki so pa sekali vêje z drevja i na pôt metali.

⁹ To lüdstvo pa naprê idôče i nasledüvajôče je kričalo govoréče: Hožanna Síni Dávidovomi; blagoslovleni, ki je prišao vu Iméni Gospodnovom; Hožanna na visíni.

¹⁰ I gda bi on notri šô v Jerušálem, genolo se je cêlo mesto erkôče: što je ete?

¹¹ Lüdstvo je pa velelo: té je Jezuš prorok od Názareta Galilee.

II.

¹² I notri je šô Jezuš vu Cérkev Božo, i vö je vrgao vse odávce i küpce vu cérkvi i stole pênez minjávcov je spremetao i stolce golôb odávcov.

¹³ I erčé njim: písano je: Hiža moja se Hiža Molitvena bode zvala; ví ste jo pa napravili na razbojnikov jamo.

¹⁴ I pristôpili so k njemi slêpi i plantavi vu cérkvi, i zvráčo je je

¹⁵ Vidôči pa poglavnicke popovski i pisáčke ta čüda, štera je včino, i deco kričéčo vu cérkvi i govoréčo: Hožanna Síni Dávidovomi, razčémerili so se.

¹⁶ I erkli so njemi: čüješ, ka eti právijo? Jezuš njim je pa erkao: kakpa. Jeli ste nigdár nej čteli, kâ z vüst ti málički i cecajôči si si hválo spravo?

¹⁷ I nihávši je, vö je šô z mesta v Betánio, i tam je ostano.

III.

¹⁸ Rano pa nazáj idôči vu mesto, ogládo je.

¹⁹ I vidôči edno figovo drêvo kre pôti, šô je k njemi; i nikaj je nej najšo na njem, nego li samo listje; i erkao njemi je: nigár se več z tébe sád ne rodi na veke. I preci je posêhnolo ovo figovo drêvo.

²⁰ I vidôči vučenícke čüdivali so se govoréči: kakda je preci posêhnolo to figovo drêvo!

²¹ Odgovoréči pa Jezuš erčè njim: zaistino velim vám; či bodte meli vero i nebodte dvojíli, nèli samo tô figovomi drêvi včiníte, nego i etoj gori či erčéte: zdigni se i vrži se vu môrje, zgodí se.

²² I vsa, kakoli bodete prosili vu molítvi, vervajôči vzemete.

IV.

²³ I gda bi on prišao vu cérkev, pristôpili so k njemi vučéčemi poglavnícke popovski i stariši lüdoztva govoréči: vu kákšoj eblásti eta činíš? i što ti je dáo tô oblást?

²⁴ Odgovoréči pa Jezuš erčé njim: pítao bom vàs i jas edno rêč, štero či mi povête, i jas vám povêm, vu kákšoj oblásti etò delam.

²⁵ Krst Ivana odkud je bio? z nébe, ali z lüdi? Oni pa premišlávajôči vu sebi govoreči: či erčémo, z Nebés, erčé nám: zakaj ste pa njemi nej vervali?

²⁶ Či pa erčémo: z lüdi, bojimo se lüdstva; ár vsi májo Ivana, liki proroka.

²⁷ I odgovoréči Jezuši erčéjo: neznamo. Erčé njim i on: ni jas ne povêm vám, vu kákšoj oblásti eta činim.

V.

²⁸ Ka se pa vám vídi? eden človek je meo dvá siná, i pristôpivši k tomi prvomi erčé: sinek, idi, dnes delaj vu goricaj moji.

²⁹ On pa odgovoréči erčé: neščem; potom toga je požalüvo i odíšao je vu gorice delat.

³⁰ I, pristôpivši k tomi drügomi, erčé njemi rávno tak. On pa odgovoréči erčé: jas gospodne? I nej je šô.

³¹ Šteri je že med têma dvöma včíno volo očé? povedali so njemi: te prvi. Erčé njim Jezuš: zaistino velim vám: kâ publikánuške i práznicke bodo pred vámi šli vu Králevstvo Bože.

³² Ár je prišao k vàm Ivan vu pravice pôti, i nêste njemi vervali; publikánuške pa i práznicke so vervali njemi; ví pa vidôči nej ste se preobrnoli potom, kâ bi vervali njemi.

³³ Poslüšajte i drügo príliko: bio je eden gospodár človek, kí je posádo gorice, i z plotom je je okôli vzéo, i skopao je v njih prešo i pocimprao je tören i vö je je dáo delavcom i odíšao je inam.

³⁴ Gda bi se pa približávalo vrêmen brátve sáda, poslao je sluge svoje k tim delavcom, da bi vzéli sád njih.

³⁵ I delavci prijavši sluge njegove, ništeroga so zbili, ništeroga so pa bujli, ništeroga so pa kamenüvali.

³⁶ Pá je poslao drüge sluge več od ti prvi; i včínili so njim rávno tak.

³⁷ Obslêdnjim pa pošle k njim siná svojega govoréči: zastôpijo se siná mojega.

³⁸ Ti delavci pa, gda bi vidili siná, erkli so med sebom: ete je te öročník, pojte, bujmo ga i ládajmo njegovo öročíno.

³⁹ I vzéli so ga, i vö so ga vrgli z vinograda, i bujli so ga.

⁴⁰ Záto, gda pride gospôd toga vinograda, ka bode čínio delavcom onim?

⁴¹ Erkli so njemi: te hüde hüdô pogübí: i gorice vö dá drügim delavcom, šteri njemi notri dájo sád vu svojem vrêmeni.

⁴² Velí njim Jezuš: jeli ste nej čteli nigdár vu písmi: kamen, šteroga so zavrgli zidárje, včinjeni je k glávi voglá; od Gospodna je tô včinjeno, i čüdno je pred očmí našimi.

⁴³ Záto velim vám: ka se kraj vzeme ad vás Králevstvo Bože, i dá se poganom prinášajôčim sád njegov.

⁴⁴ I, kí spádne na ete kamen, vküp se smoždži; na koga pa ete kamen spádne, razdrobí ga.

⁴⁵ I slíšavši poglavnícke popovski i Farizeuške ete njegove prílike spoznali so, ka od njih právi.

⁴⁶ I ískali so môduš, kak bi ga prijéti mogli; ali bojali so se lüdstva, ár so ga, liki proroka, meli.