Sv. Matevž 19 - Prekmurska NZ & Psalmi (1928)

XIX. TÁL. I. Od ženitve 1–12. II. Od drôvne decé 13–15. III. Od bogátoga mladénca 16–26. IV. Od svêta i svojega zatájenja haska 27–30. I.

¹ I zgôdilo se je, gda bi skončao Jezuš reči ete, vzéo se je z Galilee, i prišao je vu krájine Judee prêk Jordána.

² I nasledüvalo ga je vnožina lüdstva, i zvráčo je je tam.

³ I pristôpili so k njemi Farizeuške sküšávajôči ga i erkôči njemi: jeli je slobodno človeki odpüstiti ženo svojo za vsákoga zroka volo.

⁴ On pa odgovoréči erkao njim je: nej ste čteli; ka, kí je stvôro v začétki človeka, možá i ženo je stvôro njidva?

⁵ I erkao je: za toga volo tá nihá človek očo i mater, i pridrüži se k ženi svojoj, dvá bodeta edno têlo.

⁶ Záto nej sta več dvá; nego edno têlo. Štero je tak Bôg vküp zvézo, človek je naj ne razlôči.

⁷ Velíjo njemi: zakaj je pa Môšeš zapovedao dati list razpítanja i odpüstiti jo?

⁸ Velí njim: Môšeš je za volo trdosti srcá vašega dopüsto vám odpüstiti žene vaše; ali od začétka je nej bilô tak.

⁹ Velim pa vám: kâ, kíkoli odpüsti ženo svojo, (nego či za kurvêštva volo) i vzeme si drügo, praznüje; i ki si odpüščeno vzeme, praznüje.

¹⁰ Velíjo njemi vučenícke njegovi: či je tákše dugovánje človeka z ženôv, kâ jo je nej slobodno odpüstiti za kak šté zroka volo; nej se je tak dobro oženiti.

¹¹ On njim pa erčé: ne prímlejo vsi eto rêč; nego kim je dáno.

¹² Ár jeso vkopleni, ki so se z materé utrobe tak porôdili; i jeso vkopleni, ki so od lüdih vkopleni; i jeso vkopleni, ki so se samí vkôpili za volo Králevstva Nebeskoga. Kí more prijéti, naj príme.

II.

¹³ Teda so prinešeni njemi otroci, dabi na njé vrgao roké, i molo. Vučenícke so je pa kárali.

¹⁴ Erčé pa njim Jezuš: nihájte deco, i ne bránte njim k meni prihájati; ár je tákši Králevstvo Nebesko.

III.

¹⁵ I položéči na njé roké svoje odíšao je odnut.

¹⁶ I ovo pridôči eden erčé njemi: vučitel dober, ka dobroga mi je činiti, naj mám žítek vekivečni?

¹⁷ On njemi pa erčé: zakaj me práviš dobroga? Nišče je nej dober, nego li eden, Bôg. Či pa ščéš notri idti vu žítek, zdrži zapôvedi.

¹⁸ Erčé njemi: štere? Jezuš pa erčé: ete; ne vmôri, ne praznüj, ne kradni, krívo ne svedoči.

¹⁹ Poštüj očo tvojega, i mater; i lübi bližnjega tvojega, kako samoga sebé.

²⁰ Erčé njemi te mladénec: vsa eta sem zdržao od mladosti moje, ka mi ešče falí?

²¹ Erčé njemi Jezuš: či ščéš popolni bidti, idi, odáj tvoje blágo, i dáj siromákom; i bodeš kinč meo v Nébi; i poj, nasledüj mené.

²² Gda bi pa čüo te mladénec eto rêč: odíšao je žalosten, ár je meo vnogo ládanja.

²³ Jezuš pa erčé vučeníkom svojim: zaistino velim vám; kâ bogat žmetno ide vu Králevstvo Nebesko.

²⁴ Pá pa velim vám: ležêše je kumili skôs iglé vüh idti, liki bogatomi notri vu Králevstvo Bože idti.

²⁵ Gda bi pa slišali vučenícke njegovi, strsnoli so se jáko erkôči: što se tak more zveličati?

²⁶ Zgledno se je pa Jezuš na njé, i erčé njim: pri lüdi je tô, istina, nemogôče; ali pri Bôgi so vsa, mogôča.

IV.

²⁷ Teda odgovoréči Peter erčé njemi: ovo, mí smo vsa ostavili i nasledüjemo tebé; ka nám tak bode za to?

²⁸ Jezuš njim pa erčé: zaistino velim vám, kâ ví, kí me zdaj nasledüjete, vu preporodjenjê, gda bode sedo Sin človeči na stolci díke svoje, i ví bodete sedeli na dvanájset stolci sodéči dvanájset národov Izraelski.

²⁹ I vsáki kí ostávi hižo, ali brate, ali sestre, ali očo, ali mater, ali ženo, ali deco, ali njivo za mojega iména volo, stôkrát teliko vzeme, i žitek vekivečni öroküvao bode.

³⁰ Vnôgi pa, kí so prêdnji, slêdnji bodo; i ti slêdnji bodo prêdnji.