Sv. Matevž 13 - Prekmurska NZ & Psalmi (1928)

XIII. TÁL. I. Od sedmére spodobnosti: Od semena včetvéro zemlô 1–23. Od kôkola med pšenico 24–30. Od horčičnoga zrna 31–32. Od kvasá med melo 33–43. Od skritoga kinča 44. Od džündža 45–46. Od vrše 47–52. II. Názarenci ga zavržejo 53–58. I.

¹ Vu onom dnévi pa, vöidôči Jezuš z hiže, seo si je pôleg môrja.

² I spravilo se je k njemi lüdstva vnogo tak, da je mogao v ládjo idti i tam sedeti; a lüdstvo je pa vse stalô na brêgi.

³ I gučao njim je vnôga vu prílikaj, erkôči: ovo vö je šô eden sejáč sêjat semen.

⁴ I gda bi on sêjao, ništero je spadnolo pôleg pôti, i prišle so ftice ino so je pozobale.

⁵ Drügo je pa spadnolo na pečíno, gde je nej melo dosta zemlé; i preci je zíšlo záto, kâ je nej melo globôke zemlé.

⁶ Gda bi pa sunce gori prišlo, vö je zgorelo; i da je nej melo korenjá, posêhnolo je.

⁷ Ništero je pa spadnolo med trnje; i gori je zraslo trnje, i zadávilo je je.

⁸ Ništero je pa spadnolo vu dobro zemlo; i prineslo je sád ništero stô, ništero pa šéstdesét, ništero pa tréseti krát teliko.

⁹ Šteri má vüha na poslüšanje; naj poslüša.

¹⁰ I pristôpivši vučenícke, erkli so njemi: zakaj njim gučíš v prílikaj?

¹¹ On pa odgovoréči erkao njim je: záto, ká je vám dáno znati skrovnosti Králevstva Nebeskoga; njim je pa nej dáno.

¹² Ár, šteri má, dá se njemi i obiljávao bode; šteri pa nema, i ka má, od njega se vzeme.

¹³ Záto vu prílikaj njim gučim; da vidôči ne vídijo, i poslüšajôči ne slíšijo, niti ne razmijo.

¹⁴ I spuni se nad njimi prorostvo Ežaiáša, štero právi: z slíšanjem slíšali bodete, i ne bodte razmeli; i vidôči vidili bodete, i nebodte znali.

¹⁵ Ár se je potüčilo srcé lüdstva etoga; i z vühami so žmetno čüli, i očí svoje so záprli; naj gda ne vídijo z očmí, i z vühami ne čüjejo, i z srcom ne razmijo, i povrnéjo se, i zvráčim je.

¹⁶ Vaše očí so pa blážene, kâ vídijo; i vüha vaša, kâ čüjo.

¹⁷ Ár zaistino velím vám: kâ so vnôgi prorocke, ino pravični želeli viditi, ona, štera vi vídite, i nej so vidili; i čüti, štera vi čüjete, i nej so čüli.

¹⁸ Ví záto poslüšajte to príliko od sejáča.

¹⁹ Vsáki, ki čüje rêč králevstva, i ne razmi jo, príde te hüdi i ftrgne to posejano rêč v srcé njegovo; tô je, kotero je pôleg pôti sejjano.

²⁰ Štero je pa na pečíno sêjano; tô je té, ki rêč čüje, i preci jo z radostjom gorivzeme.

²¹ Nema pa korenjá v sebi; nego do časa je. Či se pa pripeti stiskávanje, ali pregánjanje za volo rêči: preci se spáči.

²² Štero je pa v trnje sêjano; tô je té, šteri rêč čüje, i skrb etoga svêta, i vkanenjé bogástva zadaví to rêč, i brezi sáda ostáne.

²³ Štero je pa v dobro zemlo sêjano; tô je té, ki rêč slíši i razmê; kí záto sád prináša, i činí ništeri stô, ništeri pa šéstdesét i ništeri pa tréseti krát teliko.

²⁴ Drügo príliko je pred njé djáo erkôči: prispodobno je Králevstvo Nebesko človeki sêjajôčemi dobro semen vu njivo svojo.

²⁵ Gda bi pa lüdjé spáli, prišao je njegov nepriátel, i posejao je kôkol med pšenico, i odíšao je.

²⁶ Gda je pa gori zrásla tráva, i sád je prinesla; teda se je skázao i kôkol.

²⁷ Pristôpivši pa slugi toga gospodára, erkli so njemi: gospodne, jeli si nej dobro semen posêjao v tvojo njivo; odkud je pa kôkol?

²⁸ On njim je pa erkao: nepriátel človek je tô včíno. Ti slugi so pa erkli njemi: ščéš záto, da idôči ga vö splevémo?

²⁹ On je pa erkao: nej, naj kak, pobérajôči kôkol, ne strgate vö navküp ž njim i pšenico.

³⁰ Nihájte, naj vküp rasté obôje do žétve; i vu vrêmeni žétve povêm žnjecom: poberte prvo kôkol, i zvéžte ga vu snopje na žganjé; pšenico pa vküp spravte vu moj škegen.

³¹ Drügo príliko je dáo pred njé govoréči: prispodobno je Králevstvo nebesko k zrni horčičnomi, štero je vzéo eden človek i posêjao je vu njivo svojo.

³² Štero, istina, je náj ménše med vsêm seménjem; gda pa gori zrasté, vékše je od kakšté zelenjá; i bode tak veliko drêvo, da pridôče ftice Nebeske si gnêzda naprávlajo na vêkaj njegovi.

³³ Drügo príliko je njim gučo: prispodobno je Králevstvo Nebesko k Kvási, šteroga vzela žena ino ga je zmêsila vu trí merice mele, dokeč se je cilô skvásila.

³⁴ Eta je vsa gučao Jezuš vu prílikaj lüdstvi; i brezi prílik je njim nikaj nej gučao.

³⁵ Da bi se spunilo, ka je povêdano po proroki govoréčem: odprém vu prílikaj vüsta moja, vö povêm skrita od začétka Svêta.

³⁶ Teda, nihávši to lüdstvo, šô je vu hižo Jezuš; i pristôpili so k njemi vučenícke njegovi govoréči: preloži nám to príliko od kôkola njive?

³⁷ Odgovoréči pa erkao njim je: ki to dobro semen sêja, je Sin človeči.

³⁸ Njiva je pa ete svêt; to dobro semen so pa ti sinovje Králevstva; kôkol so pa sinovje toga hüdoga.

³⁹ Nepriátel pa, šteri je eta sêjao, je vrág; žétva je pa skončanje svêta; žnječi so pa angelje.

⁴⁰ Liki se pa spoberé te kôkol i z ognjom se zežgé; tak bode vu skončávanji etoga svêta.

⁴¹ Pošle Sin človeči angele svoje i spoberéjo s Králevstva njegovoga vse spáke; i one, ki činíjo nepravdenost.

⁴² I vržejo je v péč ognjeno; tam bode jôkanje, i zobno škrípanje.

⁴³ Teda se ti pravični svêtili bodo, liki sunce v Králevstvi Očé svojega. Šteri má vüha na poslüšanje, naj poslüša.

⁴⁴ Pá je prispodobno Králevstvo Nebesko k kinči skritomi vu njivi; šteroga geto ga je eden človek najšo, skrio ga je, i od radosti njega je odíšao; i vsa, ka je meo, ôdao je, i küpo je njivo ono.

⁴⁵ Pá je prispodobno Králevstvo Nebesko k človeki tržci, íščejôčemi dobri džündž.

⁴⁶ Šteri, gda bi najšao eden drági džündž, odídoč ôdao je vsa ka je méo, i küpo ga je.

⁴⁷ Pá je prispodobno Králevstvo Nebesko k vrši vrženoj vu môrje i zevsákoga ploda ribe vküp srávlajôčoj.

⁴⁸ Štera, gda se je napunila, vö jo potégnovši ribičke na brêg, i sedéči ta dobra so vö spôbrali vu posôdo, ta hüda so pa vö zmetali.

⁴⁹ Tak bode vu skončanji etoga svêta: vö bodo šli angelje, i odlôčijo te hüde na srêdi med pravičnimi.

⁵⁰ Ino je vržejo vu péč ognjeno; tam bode jôkanje, i zobno škrípanje.

⁵¹ Velí njim Jezuš: razmeli ste eta vsa? erčéjo njemi: zaistino, Gospodne, razmeli smo.

⁵² On njim je pa erkao: záto je vsáki pisáč, vučen na Králevstvo Nebesko, prispodoben k človeki gospodári, šteri vö meče z kinča svojega nôva ino stára.

II.

⁵³ I prigôdilo se je, gda bi skončao Jezuš prílike ete, odíšao je odnut.

⁵⁴ I pridôči vu domovino svojo, včio je je vu správiščaj njihovi, tak, da so se čüdüvali i pravili: odkud je etomi eta modrôst, i ta môč?

⁵⁵ Nej je ete sin toga tesáča? ne zové se mati njegova Mária i bratje njegovi Jakub ino Jožeš, i Šimon i Júdaš?

⁵⁶ I sestre njegove nêli so vse pri nás? Odkud so záto etomi eta vsa?

⁵⁷ I spáčili so se v njem, Jezuš njim je pa erkao: nej je prorok brezi poštenjá, nego vu domovini svojoj, i vu hiži svojoj.

⁵⁸ I nej je činio tam dosta čüd, za volo nevernosti njihove.