Sv. Marko 9 - Prekmurska NZ & Psalmi (1928)

IX. TÁL. I. Kristuš se preobrázi 1–13. II. Kisvênski pojbič se zvráči 14–29. III. Kristuš nazviščáva svojo moko 30–32. IV. Vči poniznost 33–37. V. Niki vragé zgánja 38–50. I.

¹ I velí njim: zaistino velim vám, kâ so ništeri med eti stojéčimi, ki z nikakšim tálom ne koštajo smrti, dokeč ne bodo vidili Králevstvo Bože pridôče vu zmožnosti.

² I po šéstom dnévi k sebi je vzéo Jezuš Petra i Jakuba i Jánoša, i vzéo je je na brêg veliki od sebe samé; i preobrázo se je pred njimi.

³ I gvant njegov se je blískao i grátao je bêli jáko, liki snêg, kákšega fárbar na zemli nemre obêliti.

⁴ I skázao se je njim Eliáš z Môšešom, i zgučávali so si z Jezušom.

⁵ I odgovoréči Peter velí Jezuši: Mešter, dobro je nam eti bidti. Napravmo tak trí šatore, tebi ednoga, i Mêšeši ednoga i Eliáši ednoga.

⁶ Ár je nej znao, ka bi gúčao; ár so bilí prestrašeni.

⁷ I zvrgao se je eden oblák, šteri je je obsencao. I prišao je glás z obláka govoréči: ete je moj Sin te lübeznivi; toga poslüšajte.

⁸ I na nágli se okôli zglednovši nej so več nikoga vidli, nego Jezuša samoga z sebom.

⁹ Doli idôči pa z brêga prepovedao njim je, kâ bi nikomi ne pravili, ka so vidili; nego gda Sin človeči z mrtvi stáne.

¹⁰ I tô rêč so zdržali pri sebi spitávajôči se, ka je z mrtvi gori stánoti?

¹¹ I pítali so ga govoréči: ka pa právijo pisáčke, kâ Eliáš má ešče prvle prídti?

¹² On pa odgovoréči erčé njim: Eliáš istina pride prvle naj nazáj správi vsa; i, liki je písano od Siná človečega, kâ bode vnogo trpo i zavrže se.

¹³ Ali velim vám: kâ je i Eliáš prišao (i včínili so njemi kak so šteli) liki je písano od njega.

II.

¹⁴ I pridôči k vučeníkom, vido je vnožina lüdstva okoli njih, i pisáče spitávajôče njé.

¹⁵ I preci vse lüdstvo, kak ga je vidilo, čüdivalo se je; i pribêžajôči poklonili so se njemi.

¹⁶ I opítao je te pisáče: ka se spitávate med sebom?

¹⁷ I odgovoréči eden z lüdstva erčé: Mešter, pripelao sem siná mojega k tebi, kí nêmoga dühá má.

¹⁸ I gdekoli ga zgrábi, trga ga, i pêni se, i škríple zobmí svojmi i sêhne; i pravo sem vučeníkom tvojim, naj ga vö zeženéjo, i nej so ga mogli.

¹⁹ On pa odgovoréči njemi velí: oh neveren národ! kak dugo bom pri vás? kak dugo bom vás trpo? neste ga k meni.

²⁰ I nesli so ga k njemi; i kak ga je vido, preci ga je te nečísti düh trgao, i spadnovši na zemlo, válao se je i peno.

²¹ I opitao je očo njegovoga: keliko vremena, je kâ njemi je tô včinjeno? on je pa erkao: od detinstva.

²² I čestô ga i v ogen vrže, i vu vodô, da bi ga pogübo; ali, či kâ moreš, bojdi nám na pomôč, smilüj se nad nami.

²³ Jezuš njemi je pa erkao: či moreš vervati; vsa so mogôča tomi vervajôčemi.

²⁴ I preci kričéči te oča toga pojbára skuzami je erkao: verjem, Gospodne, boj na pomôč mojoj nevernosti.

²⁵ Vidôči pa Jezuš, kâ lüdstvo vküp beži, poštráifao je te nečísti düh govoréči njemi: tí nêmi i glühi düh, jas tebi zapovêdam, idi vö z etoga i več nejdi v njega.

²⁶ I kričéči i dosta ga trgavši vö je šô; i grátao je liki mrtev tak, da so vnôgi pravili, ka je mr’u.

²⁷ Jezuš ga je pa zgrabo za rokô, gori ga je potégno, i gori je stano.

²⁸ I notri idôči vu hižo pítali so ga vučenícke njegovi od sebe: zakaj smo ga mí nej mogli vö vržti?

²⁹ I erčé njim: eto plemen po nikom nemore vö idti; nego po molítvi ino posti.

III.

³⁰ I odnut vö idôči vküp so šli prêk Galilee; i nej je šteo, kâ bi što znao.

³¹ Ár je včio vučeníke svoje i erčé njim: kâ se Sin človeči dá vu rôke lüdstva i vmorijo ga; i vmorjeni na trétji dén gori stáne.

³² Oni so pa nej razmeli to rêč, i bojali so se ga pítati.

IV.

³³ I prišli so v Kapernaum, i vu hiži bodôči pítao je je: ka ste se na pôti med sebom spitávali?

³⁴ Oni so pa múčali; ár so se na pôti od toga med sebom štükali, što de te naj vékši?

³⁵ I doli sedéči, prizové ti dvanájset i erčé njim: či što ščé prvi bidti, naj bode med vsêmi náj zadnjêši i vsê sluga.

³⁶ I vzéo je ednoga pojbíča, postavo ga je na srêdo med njé i na nároča ga vzévši erčé njim:

³⁷ Kikoli ednoga z tákše decé gori prime vu mojem iméni, mené prime; i kikoli mené prime, ne prime mené, nego tistoga, kí je mené poslao.

V.

³⁸ Odgôvoro je pa njemi Jánoš Evangelišta govoréči: Vučitel, vidili smo ednoga vu iméni tvojem zgánjajôčega vragé, kí ne nasledüje nás; i prepovedali smo njemi, da ne nasledüje nás.

³⁹ Jezuš je pa erkao: ne prepovedávajte njemi. Ár nikoga nega, kí bi činio močí vu iméni mojem; i ki bi mogao, preci hüdo gučati od méne.

⁴⁰ Ár, kí je nej prôti nám, z nami je.

⁴¹ Ár, kikoli vám piti dá eden pehár vodé vu iméni mojem záto, kâ ste Kristušovi; zaistino velim vám: z nikakšim tájom nezgübi svoj nájem.

⁴² I, kíkoli spáči ednoga z ti náj ménši, kí vu meni verjejo, bole bi njemi bilô, z vnôgim, da bi se njemi mlinski kamen okôli šinjeka djáo, i vu môrje bi se vrgao.

⁴³ I či te spáči tvoja rôka, odsêkaj jo; lepše je tebi čonklavomi vu žítek idti, liki dvê rokê meti, ino idti vu gehenno vu te nevgaššeni ogen.

⁴⁴ Gde njih črv ne merjé i ogen ne vgásne.

⁴⁵ I, či ti je nôga tvoja k spáki odsêkaj jo; lepše je tebi idti vu žítek plantavomi, liki dvê nogê meti ino se vržti vu gehenno, vu te nevgaššeni ogen.

⁴⁶ Gde njih črv ne merjé i ogen ne vgásne.

⁴⁷ I či te okô tvoje spáči, vö je vrži; lepše je tebi edno okô meti ino idti vu králevstvo Bože liki dvê okê meti ino se vržti vu ogen gehenski.

⁴⁸ Gde njih črv ne merjé i ogen ne vgásne.

⁴⁹ Ár vsáki bode z ognjom soljeni, i vsáki áldov se z soljôv bode solio.

⁵⁰ Dobra je sô; či pa sô neslána bode, z kêm jo osolite? mête vu sebi sô, i pokoj mête med sebom.