Sv. Marko 3 - Prekmurska NZ & Psalmi (1928)

III. TÁL. I. Toga posêhnjeno rokô imajôčega zvráči 1–12. II. Dvanájset Apoštolov odeberé 13–21. III. Židovom na vragé zgánjanje odgovori 22–30. IV. Što je Kristuša matí i žlájta 31–35. I.

¹ I notrí je šô páli vu správišče; i bio je tam eden človek, kí je posêhnjeno rokô meo.

² I pazili so na njega, či bi ga v sobotto vráčo, dabi ga tôžili.

³ I erčé tomi človeki posêhnjeno rokô majôčomi: stani i stôpi na srêdo.

⁴ I erčé njim: jeli je slobodno v sobotto dobro činiti? ali hüdo činiti? düšo obdržati, ali pa vmoriti? oni so pa tího bilí.

⁵ I okôli se zglednovši po njih z srditostjom, razdreséljeni nad trdostjom srcá njihovoga, erčé tomi človeki: vö vtégni tvojo rokô. I vö jo je vtégno. I nazáj je postánola rôka njegova zdrava, liki ta drüga.

⁶ I vö idôči Farizeuške preci so z Herodešovimi slugi tanáč činíli prôti njemi, kakda bi ga pogübili.

⁷ Jezuš je odíšao z vučeníkmi svojmi k môrji; i vnoga vnožina od Galilee ga je nasledüvala, i od Judee.

⁸ I od Jerušálema, i od Idumee i prêk Jordána, i ki so okoli Tiruša i Šidona, vnožina vnôga; slišavši, štera je včíno, prišli so k njemi.

⁹ I erkao je vučeníkom svojim: ka bi njemi edno ladjico gotovo držali, za volo lüdstva, da bi ga nê stiskávali.

¹⁰ Ár jí je vnogo zvráčo tak: da so kapali k njemi, da bi se ga doteknoli, kíkoli so kákšo mantro meli.

¹¹ I ti nečísti dühovje, gda bi ga zaglednoli, doli so pred njega kapali i kríčali govôréči: tí si Sin Boži.

¹² I jáko se je njim poprêto, kâ bi ga nê vönazvêstili.

II.

¹³ I gori je šô na gorô i prizvao je k sebi; štere je on šteo; i šli so k njemi.

¹⁴ I včíno ji je dvanájset, kâ bi ž njim bilí, i kâ bi je poslao predgat.

¹⁵ I meti oblást vráčiti betege i vö metati vragé.

¹⁶ I dáo je Šimoni imé, naj se zové Peter.

¹⁷ I Jakuba siná Zebedeušovoga i Jánoša brata Jakubovoga (i dáo njima je imé Boanergeš, tô je: sinovje grmlajce).

¹⁸ I Andráša, Filipa i Brtalana, i Mátaja i Tomáša i Jakuba siná Alfeušovoga i Taddeuša i Šimona Kananinskoga.

¹⁹ I Judaš Iškarioteša, kí ga je i ôdao.

²⁰ I idejo vu hižo. I pá se je vküp správilo lüdstvo tak, da so ni krüha nej mogli jesti.

²¹ I slíšavši, kí so pri njem bilí, vö so ga šli za držávat. Ár so pravili: ka je od pámeti prišo.

III.

²² I ti pisáčke, kí so od Jerušálema doli prišli, pravili so: kâ Beêlzebula má, i kâ v poglavníkom vragôv zgánja vragé.

²³ I k sebi je prizvajôči pravo njim je vu prílikaj: kakda more Šatan Šatana vö metati?

²⁴ I, či se králevstvo vu sebi razdelí, nemore obstáti králevstvo ono.

²⁵ I, či se hiža vu sebi rastála, nemore obstáti hiža ona.

²⁶ I, či je Šatan stano prôti sebi i razdêlo se je, nemore obstáti, nego konec má.

²⁷ Nemore nišče pohištvátoga močnoga notri idôči vu hižo njegovo, razbiti; nego či prvle toga močnoga zvéže, i teda hižo njegovo razbíje.

²⁸ Zaistino velim vám: kâ se vsi grêhi odpüstíjo sinom človečim i preklínjanja, skêmi bodo preklínjali.

²⁹ Kí pa bode preklínjao prôti S. Dühi, ne bode meo odpüščánja na veke; nego vrêden bode vekivečne sôdbe.

³⁰ Ár so pravili: nečístoga dühá on má.

IV.

³¹ Prišli so pa bratovje i mati njegova; i zvüna stojéči poslali so k njemi zvajôči ga.

³² I sedelo je lüdstvo okoli njega. Erkli so pa njemi: ovo, mati tvoja i bratovje tvoji vönê, tebé íščejo.

³³ I odgôvoro njim je govoréči: što je mati moja, ali bratovje moji?

³⁴ I okôli gledôči po rédi te okôli njega sedéče erčé: ovo mati moja, i bratovje moji.

³⁵ Ár, kikoli bode činio volo Božo, té je brat moj i sestra moja, i mati moja.