Sv. Marko 15 - Prekmurska NZ & Psalmi (1928)

XV. TÁL. I. Kristuša na smrt osôdijo 1–15. II. Vitézje ga ošpotavši vö pelajo, gde razpeti trpi moko 16–37. III. Nad smrtjom čüda 38–39. IV. Pokopa se 40–47. I.

¹ I preci z ránja so tanáč držali vládnicke popovski z timi stariši i pisáči, i cêli tanáč zvézavši Jezuša, odpelali so ga, i dáli so ga Pilátuši.

² I pítao ga je Pilátuš: tí si král Židovski? on pa odgovoréči erčé njemi: tí práviš.

³ I tôžili so ga vládnicke popovski jáko.

⁴ Pilátuš ga je pa páli pítao govoréči: ne boš odgovárjao nikaj? ovo kelika prôti tebi svedočijo?

⁵ Jezuš je pa nikaj nej več odgôvoro, tak da se je čüdivao Pilátuš.

⁶ Na svétek Vüzenski njim je pa odpüsto ednoga vôznika, šteroga so prosili.

⁷ Bio je pa eden, kí se je zvao Barabbáš, zvézani z timi gori stánjenimi, kí so vu stanenjê lüdomorstvo včínili.

⁸ I, gda bi gori zkríčalo to lüdstvo, záčalo ga je prositi, naj njim pôleg šegé čini.

⁹ Pilátuš pa odgovorí njim govoréči: ščéte, naj vám püstim krála Židovskoga?

¹⁰ (Ár je spoznao, kâ so ga z nenádvidnosti dáli v rôke vládnicke popovski).

¹¹ Vládnicke popovski so pa gori nadignoli lüdstvo, naj njim bole Barabbáša püstí,

¹² Pilátuš pa odgovoréči pá njim velí: ka pa ščéte, naj včinim onomi; koga pravite, krála Židovskoga?

¹³ Oni so pa páli kričali: ráspi ga!

¹⁴ Pilátuš njim pa erčé: a ka je hüdoga včíno? Oni so pa bole kríčali: ráspi ga!

¹⁵ Gda bi pa Pilátuš šteo lüdstvi zadosta včiniti, odpüsto njim je Barabbáša; tá je pa dao Jezuša bičüvanoga, naj se raspé.

II.

¹⁶ Vitézje so ga pa odpelali vu notrêšnji tál dvora, kí je právdenica; i vküp so zézvali cêli šereg.

¹⁷ I oblekli so ga vu báršonj, i okôli gláve so njemi djáli spleteno trnjavo korôno.

¹⁸ I záčali so se njemi poklanjati: zdrav bojdi král Židovski!

¹⁹ I bili so glavô njegovo z trstom, i plüvali so na njega, i nakleknovši kôlina molili so ga.

²⁰ I, gda bi ga ošpotali, slekli so ga z báršona, i oblekli so njemi njegov lastíven gvant; i vö so ga pelali, da bi ga ráspili.

²¹ I pripravili so mímo idôčega nikakšega Šimona Cirenajskoga (gda bi šô z pôla, očo Aleksandra i Rufuša,) ka bi nesao kríž njegov.

²² I neso ga je na Golgote mesto, štero je razklajeno, temena mesto.

²³ I dáli so njemi piti víno z mirom zmêšano; on je pa nej vzéo.

²⁴ I gda so ga rázpili, razdêlili so si gvant njegov vržéči na njega šorš, da bi znali, ki bi ga meo vzéti.

²⁵ Bila je pa vöra trètja; i rázpili so ga.

²⁶ I bio je napisek zroka njega smrti napísani: Král Židovski!

²⁷ I ráspili so ž njim dvá razbojnika; ednoga z dêsne, i ednoga z lêve njegove stráni.

²⁸ I spunilo se je pismo, štero velí: i z nepravdeníki je zračúnani.

²⁹ I ti mímo idôči so ga preklínjali, kívajôči z glavamí svojmi i govoréči: ha! kí porüšiš Cérkev, i vu tréj dnévi jo gori pocimpraš.

³⁰ Zdrži se i stôpi doli z kríža.

³¹ Rávno tak pa i vládnicke popovski ošpotávajôči ga, pravili so z pisáči eden drügomi: drüge je zdržao, sebé ne vê zdržati.

³² Kristuš, král Izraela, naj stôpi zdaj doli z kríža; naj vidimo i verjemo. I ž njim vküp raspéti so ga tüdi ošpotávali.

³³ Gda bi pa bila vöra šésta, postánola je kmica po cêloj zemli notri do devéte vöre.

³⁴ I ob devétoj vöri kríčao je Jezuš z velikim glásom govoréči: Eloi, Eloi! lama šabaktani; štero je razklajeno: Bôg moj, Bôg moj! zakaj si me ostavo.

³⁵ I níki z med tam stojéčimi, gda bi eto rêč slišali, erkli so: ovo Eliáša zové.

³⁶ Beží pa eden i napuni špongio zjesijom, i okôli zavinovši na trst, napájao ga je govoréči: nihájte, naj vídimo, či ga príde Eliáš doli jemát.

³⁷ Jezuš pa kričéči z velikim glásom püsto je düšo.

III.

³⁸ I raspraščilo se je zakrivalo Cérkvi na dvôje od zgora notri do tla.

³⁹ Vidôči pa stotnik tam stojéči pred njim, kâ je tak kričéči premíno, erčé: zaistino ete človek je Boži Sin bio.

IV.

⁴⁰ Bilé so pa i žene ôzdaleč gledôče: med kêmi je bíla i Mária Magdalêna, i Mária Jakuba toga ménšega i Jošešova mati i Šalome.

⁴¹ Štere so ga nasledüvale i gda je v Galilei bio, i slüžile so njemi; i drüge vnôge navküp gori idôče ž njim v Jerušálem.

⁴² I gda bi že večér grátao (ár je bio dén pripravlenjá, ki je pred sobottov.)

⁴³ Prišao je Jožef od Arimátie, pošteni tanáčnik, ki je tüdi čakao králevstvo Bože; sméo je notri idti k Pilátuši, i proso je têlo Jezuša.

⁴⁴ Pilátuš se je pa čüdivao, či bi že mr’u; i prízvao je stotnika, pítao ga je, či je dávno mr’u.

⁴⁵ I spoznavši od stotnika, dáo je to télo Jožefi.

⁴⁶ I küpo je rüšensko plátno, i doli ga je vzéo, závio ga je v to rüšensko plátno, i položo ga je vu grob, ki je bio zosêkani z kamna, i priválao je eden kamen na dveri toga groba.

⁴⁷ Mária pa Magdalêna i Mária Jošeša glédale so, gde je položeni.