Sv. Marko 11 - Prekmurska NZ & Psalmi (1928)

XI. TÁL. Kristuš I. na oselnici v Jerušálem gjêzdi 1–10. II. Figovo drêvo prekuné 11–14. III. Cérkev zčisti 15–19. IV. Figovo drêvo posêhne 20–26. V. Z popi se štüka 27–33. I.

¹ I gda se približávajo v Jerušálem, v Betfágo i v Betánio, pôleg olivečke goré bodôči, pošle dvá z vučeníkov svoji.

² I velí njima: idita vu ono vés, štera je pred vama; i preci, kak bodta notri v njô šla, nájdeta žrbé privézano, na kom je nikši človek ešče nej sedo; odvéžta je i pripelajta je.

³ I či i váma što bode pravo: ka činíta tô? erčita: kâ je Gospôd potrebüje; i preci je esi pošle.

⁴ Odíšla sta pa, i najšla sta to žrbé privézano pri dveraj vönej na dvojnoj pôti, i odvézala sta je.

⁵ I níki tam stojéči so njima pravili: ka činíta? kâ odvežüjeta to žrbé?

⁶ Onedva sta pa njim erkla, liki je zapovedao Jezuš; i odpüstili so je.

⁷ I pripelala sta to žrbé k Jezuši i vrgla sta svoj gvant na njé, i posádila sta ga na njé.

⁸ Vnôgi so pa gvant svoj prestérali na pôt; ti drügi so pa vêje sekali z drevja, i metali so je na pôt.

⁹ I ti naprê idôči i nasledüvajôči so kríčali govoréči: Hošanna blagoslovleni, kí ide vu iméni Gospodnovom.

¹⁰ Blagoslovleno je to idôče králevstvo vu iméni Gospodnovom očé našega Dávida; Hošanna na visini.

II.

¹¹ I notri je šô v Jerušálem Jezuš i vu Cérkev; i geto je vsa okôli pogledno, večerášnja že bodôča vöra, vö je šô v Betánio z timi dvanájsetimi.

¹² I rano vö idôči oni od Betánie lačen je grátao.

¹³ I vidôči edno figovo drêvo ôzdaleč majôče lístje; šô je, či bi kâ najšao na njem sáda. I pridôči k njemi níkaj je nej najšao, nego li lístje; ár je nej bilô ešče vrêmen fíg.

¹⁴ I odgovoréči Jezuš erčé njemi: nigdár več z tébe na veke nišče sáda ne jej. I čüli so tô vučenícke njegovi.

III.

¹⁵ I prišli so v Jerušálem; i notri idôči Jezuš vu Cérkev, záčao je vö goniti te odávajôče, i küpivajôče vu Cérkvi; i stole pênez minjávcov i stôlce odávajôči golôbe je zpremetao.

¹⁶ I nej je dopüsto, kâ bi što kákšo posôdo nesao po Cérkvi.

¹⁷ I včio je govoréči njim: nej je pisano: hiža moja Hiža Molitvena se zvála bode od vsê národov; vi ste pa ž njé včinili razbojnikov jamo?

¹⁸ I čüli so ti pisáčke i vládnicke popovski; i iskali so, kakda bi ga pogübili. Ár so se ga bojali, kâ se je vse lüdstvo čüdivalo nad včenjom njegovim.

¹⁹ I gda bi večér grátao vö je šô z mesta.

IV.

²⁰ I rano pôleg idôči vidili so to figovo drêvo posêhnjeno z korenjá.

²¹ I spomené se Peter, i velí njemi: Mešter, ovo to figovo drêvo, štero si prêkuno, je posêhnolo.

²² I odgovoréči Jezuš velí njim: mête vero Božo.

²³ Ár zaistino velim vám, kâ kíkoli bode velo etomi brêgi: pozdigni se i vrži se vu môrje, i ne bode dvojio vu srci svojem; nego bode vervao, ka štero právi, se zgodí, bode njemi, ka je koli pravo.

²⁴ Záto velim vám: vsa šterakoli moléči bodete prosili, verte, kâ vzemete, i meli bodte.

²⁵ I gda stojíte moléči, odpüstite, či kâ máte proti komi; naj i Oča vaš, kí je vu Nebésaj, odpüstí vám pregrêšenjé vaše.

²⁶ Či pa ví ne odpüstite, niti Oča vaš, kí je vu Nebésaj, ne odpüstí vám pregrêšenjé vaše.

V.

²⁷ I ido pá v Jerušálem; i gda bi on vu Cêrkvi okôli hodo, prišli so k njemi vládnicke popovski i pisáčke, i ti stariši.

²⁸ I velíjo njemi: zkákšov oblástjov delaš eta? i što ti je dáo tô oblást, naj eta činíš?

²⁹ Odgovoréči pa Jezuš erčé njim: pítao bodem vás i jas edno rêč, i odgovorte mi; tak i jas povêm vám, z kákšov oblástjov činim eta.

³⁰ Krst Ivana jeli je z Nebés bio, ali z lüdi? odgovorte mi.

³¹ I mislili so pri sebi govoréči: či erčémo z Nebés, erčé zakaj ste njemi tak nej vervali?

³² Či pa erčémo: z lüdi, bojímo se lüdstva; ár so vsi za právoga proroka meli Ivana.

³³ Odgovoréči erkli so Jezuši: neznamo. I Jezuš odgovoréči erčé njim: niti jas ne povêm vám, z kákšov oblástjov delam eta.