Sv. Marko 10 - Prekmurska NZ & Psalmi (1928)

X. TÁL. I. Slobodno je ženo odpüstiti? 1–12. II. Deco Kristuši neséjo. 13–16. III. Te bogáti mladénec 17–21. IV. Kase za volo Kristuša nihá, povrné se 22–34. V. Zebedeušovi Sinôv prošnja 35–45. VI. Bartimeuš preglédne 46–52. I.

¹ I odnut, geto stáne, ide vu krajíne Judee prêk Jordána; i vküp je prišlo pá lüdstvo k njemi; i, liki je šegô meo, páli je je včio.

² I pristôpivši Farizeuške, pítali so ga: či je slobodno môžê, ženo odpüstiti, sküšavajôči ga?

³ On pa odgovoréči erčé njim: ka vám je zapovedao Môšeš?

⁴ Oni so pa erkli: Môšeš je dopüsto líst razlôčenjá napísati i odpüstiti jo.

⁵ I odgovoréči Jezuš erčé njim: za volo trdosti srcá vašega je vám tô zapoved písao.

⁶ Ali od začétka stvorjenjá možá i ženo je napravo njidva Bôg.

⁷ Záto tá nihá človek očo i mater, i pridrüži se k ženi svojoj.

⁸ I bodeta dvá edno têlo; záto sta nej več dvá, nego edno têlo.

⁹ Ka je záto Bôg vküp zvézao, človek naj ne razlôči.

¹⁰ I vu hiži so ga páli od toga vučenícke njegovi pítali.

¹¹ I velí njim: kíkoli odpüstí ženo svojo, i vzeme si drügo, praznüje prôti njê.

¹² I, či žena odpüstí možá svojega i k drügomi ide, praznüje.

II.

¹³ I prinesli so njemi otroke, kâ bi se ji dotekno; vučenícke so pa kárali one, kí so je tá prinášali.

¹⁴ Vidôči pa Jezuš prôti njemi je bilô, i erčé njim: püstite otroke k meni prihájati i ne prepovedávajte njim. Ár je tákši králevstvo Bože.

¹⁵ Zaistino velim vam: kíkoli ne vzeme králevstvo Bože, liki dête; nikak ne bode v njé šô.

¹⁶ I vzéo je je na nároča, položo je rokê na njé i blagoslovo je je.

III.

¹⁷ I gda bi on vö šô na pôt, pribeží eden i na kôlina spadnovši svoja pítao ga je: Vučitel dober, ka mám činiti, naj žitek vekivečni öroküjem?

¹⁸ Jezuš njemi je pa erkao: ka me práviš dobroga? nišče je nej dober, nego li eden, Bôg.

¹⁹ Zapôvedi znáš: ne praznüj, ne vmôri, ne kradni, krívo ne svedôči, ne vkani, poštüj očo tvojega i mater.

²⁰ On pa odgovoréči erčé njemi: Vučitel, eta sem vsa zdržao od mladosti moje.

²¹ Jezuš se pa na njega zglednovši polübo ga je, i erčé njemi: edno ti falí Idi, kakoli máš, odáj i dáj siromákom, i meo boš kinč vu Nébi; i potom hodi, nasledüj mené, vzévši kríž na sébe.

²² On pa razdreséljeni nad tôv rečjôv odíšao je žalosten; ár je meo dosta ládanja.

IV.

²³ I okôli gledôči Jezuš erčé vučeníkom svojim: kak žmetno ido notri vu králevstvo Bože, kí dosta pênez májo.

²⁴ Vučenícke so se pa čüdüvali nad rečmí njegovimi. Jezuš pa páli odgovoréči erčé njim: sinki, kak žmetno je tim, kí se vu pênezaj vüpajo, vu králevstvo Bože idti.

²⁵ Ležê je kumili skôs vüjh iglé idti, liki bogátomi vu králevstvo Bože idti.

²⁶ Oni so se pa ešče bole čüdivali gôvoréči med sebom: što se tak more zveličati?

²⁷ Jezuš pa na njé poglednovši erčé: pri lüdi je nemogôče, ali nej pri Bôgi. Ár so vsa mogôča pri Bôgi.

²⁸ I záčao njemi je Peter praviti: ovo mí smo tá niháli vsa, i nasledüjemo tebé.

²⁹ Odgovoréči pa Jezuš erčé: zaistino velim vám: niščé je nej, ki je niháo hižo, ali brate, ali sestre, ali očo, ali mater, ali ženo, ali deco, ali njive, za mojo volo, i za evangelioma volo.

³⁰ Kí ne bi vzéo stôkrát več zdaj vu vrêmeni etom, hiže, i brate, i sestre, i matere, i otroke, i njive zpregánjanjem vréd, i vu pridôčoj vekivečnosti žitek vekivečni.

³¹ Vnôgi pa prvi bodo slêdnji, i ti slêdnji prvi.

V.

³² Bilí so pa na pôti gori idôči v Jerušálem i pred njimi je šô Jezuš; i prestrašili so se, i nasledüvajôči bojali so se. I k sebi je vzéo páli ti dvanájset, záčo njim je praviti, ká se njemi zgodijo.

³³ Kâ ovo, práj, gori idemo v Jerušálem, i Sin človeči se dá vládnikom popovskim i pisáčom, osôdijo ga na smrt, i dájo ga poganom.

³⁴ I ošpôtajo ga, i bičüvali ga bodo, i oplünejo ga, i vmorijo ga, i na trétji dén gori stáne.

³⁵ I pristôpi k njemi Jakub i Jánoš, sinovje Zebedeušovi govoréči: Vučitel, ščémo, da, kakoli bomo te prosili, včiníš nám.

³⁶ On pa njim erčé: ka ščéte, naj vám včinim?

³⁷ Oni so njemi pa erkli: dáj nám, naj eden na desnoj tvojoj, i eden na lêvoj tvojoj sedímo vu díki tvojoj.

³⁸ Jezuš njim je pa erkao: neznate, ka prosite Morete piti pehár, šteroga jas pijém? i z krstom, z kim se jas krstim, okrstiti?

³⁹ Oni so njemi pa erkli: moremo. Jezuš njim pa erčé: te pehár istina, šteroga jas pijém, bodte pilí; i z krstom, šterim se jas krstim, se okrstite;

⁴⁰ Ali, sedeti z dêsne moje i z lêve moje, nej je moje dati, nego kim je priprávleno.

⁴¹ I slíšavši ti desét, záčali so se srditi na Jakuba i Jánoša.

⁴² Jezuš pa njé prizové i velí njim: znáte, kâ, kí se držíjo za vládnike poganov, gospodüjo nad njimi; i ti veliki njihovi oblást májo nad njimi.

⁴³ Nebode pa tak med vami; nego, kikoli bode šteo bidti veliki med vami, naj bô vaš sluga.

⁴⁴ I, kikoli bode šteo, z vás bidti prêdnji, naj bô vsê sluga.

⁴⁵ Ár je i Sin človeči nej prišao, kâ bi njemi slüžili; nego naj on slüži í dá düšo svojo na odküplênje za vnôge.

VI.

⁴⁶ I prišli so vu Jeriho; i on vö idôči z Jerihe í vučenícke njegovi i vnogo lüdstva, sin Timeušov, Bartimeuš, slêpi, je sedo kre pôti kôdivajôči.

⁴⁷ I slišavši, kâ je blüži Jezuš Názarenski, záčao je kríčati i praviti: Sin Dávidov Jezuš, smilüj se mi.

⁴⁸ I štrájfali so ga vnôgi, ka bi mučao. On je pa cd toga bole kríčao: Sin Dávidov, smilüj se mi.

⁴⁹ Jezuš pa stáne i velí ga zvati. I oni zovéjo toga slêpoga govoréči njemi: vüpaj se, stani gori, zové te.

⁵⁰ On pa doli vrže gvant svoj i gori stanovši šô je k Jezuši.

⁵¹ I odgovoréči velí njemi Jezuš: ka ščéš, naj ti včinim? Te slêpi pa erčé njemi: Mešter, naj preglédnem.

⁵² Jezuš njemi je pa erkao: idi, vera tvoja te je zdržála. I preci je pregledno i nasledüvao je Jezuša po pôti.