Sv. Lukež 8 - Prekmurska NZ & Psalmi (1928)

VIII. TÁL. I. Od v četvéro zemlo spádnjenoga semena 1–18. II. Kristušova mati i žlájhta 19–21. III. Môrje se ftiša 22–25. IV. Vragé zgánja 26–40. V. Jajrušova či so oživi 41–56. I.

¹ I prigôdilo se je potom toga, i on je hodo po vsê mêstaj i vesnicaj predgajôči i nazveščávajôči králevstvo Bože; i ti dvanájset ž njim.

² I níke žene, štere so bilé zvráčene od dühôv hüdi i nemočnosti; Mária, štera se zové Magdalêna, z štere je sedem vragôv vö zíšlo.

³ I Joanna žena Kuzova, Herodešovoga dvorskoga, i Šušanna, i drüge, vnôge, štere so njemi slüžile z poíštva svojega.

⁴ Gda bi pa vnogo lüdstva vküp bilô i ze vsê mêst bi k njemi prihájali, erčé vu prílikaj.

⁵ Vö je šô sejáč sêjat semen svoje; i vu sêjanji je níštero spadnolo kre pôti, i zakláčeno je, i ftice nebeske so je pozobale.

⁶ I drügo je spadnolo na pečíno; i vö zidôče posêhnolo je, da je nej melo vlage.

⁷ I drügo je spadnolo na srêdo med trnje; i, gda bi z trnjom vrét gori raslo, zadíšilo je je trnje.

⁸ I drügo je spadnolo na dobro zemlo; i vö zidôče prineslo je sáda stô teliko. Eta gda bi povedao, gori je skríčao: ki má vüha na poslüšanje, naj poslüša.

⁹ Pítali so ga pa vučenícke njegovi govoréči: kákša je tá prílika?

¹⁰ On je pa erkao: vám je dáno znati skrovnosti králevstva Božega, tim drügim pa vu prílikaj; naj vidôči ne vídíjo, i slíšavši ne razmijo.

¹¹ Eta je pa tá prílika: semen je rêč Boža.

¹² Štero semen je pa kre pôti spadnolo, tô so ti poslüšávci; potom príde vrág i vzeme rêč z srcá njihovoga, naj ne verjejo, ino se ne zveličajo.

¹³ Štero je pa na pečíno, so oni: kí, gda čüjo, z radostjom gori vzemejo rêč. I tê korenjá nemajo; kí do časa verjejo, i vu vrêmeni sküšávanja odstôpijo.

¹⁴ Štero je pa v trnje spadnolo, tê so: kí poslüšajo, i od skrblivosti ino bogástva i náslobosti žítka idôči, zadávlajo se, i zrêli sád ne prinášajo.

¹⁵ Štero je pa vu dobro zemlo spadnolo, tê so: kí vu srci lêpom i dobrom, slíšavši to rêč, obdržávajo jo, i sád prinášajo vu trplivosti.

¹⁶ Nišče pa svêčo vužgáno ne skríje pod posôdo, ni pod postelo jo ne dene; nego vu posvečnjek jo položi, naj ti notri idôči, vídijo svetlost.

¹⁷ Ár nega nikaj tak skrivnoga, štero bi se vö nê vjavilo; niti skritoga, štero bi se nê spoznalo i na očivesnost prišlo.

¹⁸ Glédajte záto, kakda poslüšate. Ár, ki má, dá se njemi; i ki nema, i ka štíma meti, vzeme se od njega.

II.

¹⁹ Prišli so pa k njemi mati i bratje njegovi; i nej so mogli do njega prídti za volo lüdstva.

²⁰ I nazvêstili so njemi govoréči: mati tvoja i bratje tvoji stojíjo vönê, i ščéjo te viditi.

²¹ On pa odgovoréči erčé njim: mati moja i bratje moji so eti, ki rêč Božo poslüšajo, ino jo činijo.

III.

²² I prigôdilo se je vu ednom ti dnévov, i on je šô vu ládjo i vučenícke njegovi; i erčé njim: hodmo prêk jezere. I püstili so se.

²³ Plavajôči pa oni, záspao je; i doli je prišao vrtélec vötra na jezero, i k časi so se ládje napunjávale, i pogibale so.

²⁴ Pristôpivši pa, gori so ga obüdili govoréči: Mešter, Mešter, pogibamo! on pa gori stanovši poštrájfao je vöter, i válovje te vodé; i hênjali so i včinjena je tihota.

²⁵ Erčé pa njim: gde je vera vaša? bojéči so se pa čüdivali govoréči eden drügomi: što je záto ete, kâ i vötrom zapovidáva i vodê, i bôgajo ga?

IV.

²⁶ I preplavali so vu držèlo Gadarenušov, štera je prôti Galilei.

²⁷ Gda bi pa on vö šô na zemlo, pribêžao je pred njega níki môž z mesta, kí je meo vragé v sebi od vnogo vrêmena, i gvanta je na sébe nej vzéo i vu hiži je nej ostano, nego vu grobáj.

²⁸ Vidôči pa Jezuša, i skričavši doli je spadno pred njega, i z velikim glásom je erkao: ka je meni z tebom, Jezuš Sin víšešnjega Bogá? Prosim te, ne mantráj me.

²⁹ Ár je zapovedao tomi nečístomi dühi vö idti od toga človeka; ár je vnogo vrêmena tistoga bilô, kak ga je vküp potêgno; i vézali so ga z lancmi i z potami, i tak so ga varvali. Ali raztrgao je i vezala, i gnao se je od vrága vu püščáve.

³⁰ Pítao ga je pa Jezuš govoréči: ka ti je imé? On pa erčé: Legio. Ár je vnogo vragov šlo v njega.

³¹ I prosili so ga, naj njim ne zapovej vu prepast idti.

³² Bíla je pa tam edna velíka črêda svinj, štere so se pasle na brêgi. I prosili so ga, naj njim dopüsti vu njé idti. I dopüsto njim je.

³³ Vö idôči pa ti vrazjé z človeka, notri so šli vu svinjé; i sünola se je ta črêda svinj kre strmca vu jezero, i vtôpìla se je.

³⁴ Vidôči pa pastérje, ka se je zgôdilo, odbêžali so; i odidôči nazvêstili so vu mesti i vu vesnicaj.

³⁵ Vö so pa šli, da bi vidili, ka se je zgôdilo; i prišlí so k Jezuši, i najšli so sedéčega toga človeka, z koteroga so vö odíšlí ti vrazjé, oblečenoga i spametnoga pri nogáj Jezušovi; i prestrašili so se.

³⁶ Nazvêstili so pa njim i ti vidôči, kakda je ozdravo te vragometen.

³⁷ I prosila ga je vsa vnožina Gadarenušov držéle, naj odíde od njih, ár so z velikim stráhom obvzéti. On pa notri idôči vu ládjo, nazáj se je povrno.

³⁸ Molo se je pa njemi te môž, od šteroga so vö zišli ti vrazjé, ka bi ž njim bio. Jezuš ga je pa kraj odpüsto govoréči:

³⁹ Povrni se vu hižo tvojo, i pripovedávaj, ka ti je Bôg včíno. I odišao je po cêlom mesti predgajôči, ka je njemi včíno Jezuš.

⁴⁰ Zgôdilo se je pa, gda bi se povrno Jezuš, gori ga je prijalo to lüdstvo, ár so ga vsi čakali.

V.

⁴¹ I ovo prišao je eden môž, komi je imé Jajruš; i on je bio vládnik správišča. I spadnovši k nogám Jezuša, proso ga je, kâ bi notri šô vu hižo njegovo.

⁴² Ár je meo jedinorodjeno čér, okoli dvanájset lêt staro, i ona je mrla. (Gda bi pa on šô, lüdstvo ga je stiskávalo.)

⁴³ I žena bodôča vu otôki krví od dvanájset lêt, štera je cêlo svoje živlênje na vráče potrošila, i nej se je mogla od nikoga zvráčiti.

⁴⁴ Pristôpivša odzajaj, doteknola se je rôba gvanta njegovoga, i preci je stano tekáj njé krvi.

⁴⁵ I erčé Jezuš: što se me je dotekno? gda bi pa vsi tajili, erčé Peter, i kí so ž njim bili: Mešter, lüdstvo se pšé i stiskáva, i práviš: što se me je dotekno?

⁴⁶ Jezuš pa erčé: dotekno se me je nikák. Ár sem jas spoznao, ka je môč vö šla od méne.

⁴⁷ Vidôča pa ta žena, kâ se nemre skriti, trepetajôča naprê ide i pred njega spádne, i, za kákši zrok se ga je doteknola, nazvêstila njemi je pred vsêm lüdstvom, i kakda je ozdrávila preci.

⁴⁸ On je pa erkao njê: vüpaj se čí, vera tvoja te je zdržála; idi vu méri.

⁴⁹ Gda bi pa ešče on gúčao, prišao je niki od vládnika toga správišča govoréči njemi: mrla je čí tvoja, ne trüdi vučitela.

⁵⁰ Jezuš pa, gda bi tô čüo, odgôvoro je njemi govoréči: ne boj se, li veri, i zdrží se čí tvoja.

⁵¹ Notri idôči pa v hižo, nej je dopüsto notri idti nikomi, nego Petri, i Jakubi i Jánoši, i oči te deklíčke, ino materi.

⁵² Jôkali so se pa vsi, i plakali so jo. On je pa erkao: ne jôčte se: nej je mrla, nego spí.

⁵³ I osmêjalí so ga; ár so znali, kâ je mrla.

⁵⁴ On pa, geto je vse vö vrgao, príjao je njé rokô i kríčao je govoréči: deklíčka, stani gori.

⁵⁵ I povrno se je düh njé, i gori je stánola preci, i zapovedao je njê dati jesti.

⁵⁶ I čüdivali so se rodjenici njé. On je pa zapovedao njim, kâ bi nikomi nepravili, ka se je zgôdilo.