Sv. Lukež 7 - Prekmurska NZ & Psalmi (1928)

VII. TÁL. I. Od stotnikovoga slugo 1–10. II. Nainske vdovice sin gori stáne 11–17. III. Od Ivanovoga sposlanja 18–35. IV. Od pokôro činéče žené 36–50. I.

¹ Gda bi pa spuno vse svoje rečí na poslüšanje lüdstva, notri je šô v Kapernaum.

² Nikoga stotnika sluga pa betéžen bodôči se je k konci približávao, kí njemi je bio drági.

³ Slišavši pa od Jezuša poslao je k njemi te stariše Židovov proséči ga, da pridôči zvráči slugo njegovoga.

⁴ Oni pa pridôči k Jezuši, prosili so ga gedrno govoréči: kâ je vrêden, komi tô včiníš.

⁵ Ár lübi naš národ, i správišce nám je on pocimprao.

⁶ Jezuš je pa šô ž njimi. Gda bi pa nebi daleč bio od hiže, poslao je k njemi te Stotnik priátele svoje govoréči njemi: Gospodne, ne trüdi se; ár sem nej vréden, ka bi notri šô pod streho mojo.

⁷ Záto sem i samoga sebé nevrêdnoga držao, ka bi k tebi šô; nego erči z rečjom, i ozdrávi sluga moj.

⁸ Ár sem i jas človek pod oblást postávleni, i mám pod menom vitéze; i erčém etomi: idi, i ide; i drügomi: prídi, i príde, i slugi mojemi: číni tô, i činí.

⁹ Gda bi pa eta Jezuš čüo čüdivao se je nad njim, i obrné se k nasledüvajôčemi njega lüdstvi erčé: velim vám, ni vu Izraeli sem tákšo vero nej najšao.

¹⁰ I gda bi se povrnoli ti poslani nazáj vu hižo, najšli so toga betéžnoga slugo ozdrávlenoga.

II.

¹¹ I prigôdilo se je potom, šô je Jezuš vu mesto, štero se zové Nain; i šli so ž njim vučenícke njegovi vnôgi, i dosta lüdstva.

¹² Gda se je pa priblížao k vrátam toga mesta, ovo nešen je vö eden mrtvi, ki je bio materé svoje jedinorodjeni sin, i ona je vdovica bíla; i vnôgo lüdstva toga mesta je bilô ž njôv.

¹³ I, gda bi jo vido Gospôd, smilüvao se je nad njôv i erkao je njê: ne jôči se.

¹⁴ I pristôpivši dotekno se je škrinje (kí so ga pa nesli, stanoli so,) i erčé: mladénec, tebi velim, stani gori.

¹⁵ I gori se je opravo te mertvec, i záčao je gúčati i dao ga je materi njegovoj.

¹⁶ Vzéo je pa stráh vse: i dičili so Bogá govoréči: kâ je Prorok veliki stano med nami, i kâ je prigledno Bôg lüdstvo svoje.

¹⁷ I vö je zíšla ta rêč vu cêloj Judei od njega i vu vsoj okôli bodočoj držéli.

III.

¹⁸ I nazvêstili so Ivani vučenícke njegovi vsa eta.

¹⁹ I gda bi prizvao dvá níka vučeníkov svoji Ivan, poslao njiva je k Jezuši govoréči: ti si te pridôči, ali bomo drügoga čakali?

²⁰ Gda bi pa ti možjé k njemi prišli, erkli so: Ivan krstitel je poslao nás k tebi govoréči: ti si te pridôči, ali pa drügoga mámo čakati?

²¹ Vu onoj vöri je ji pa dosta zvráčo od betegôv i bičov, i dühôv hüdi, i vnôgim slêpim je darüvao pogléd.

²² I odgovoréči Jezuš erčé njim: idôči oznante Ivani, štera vídite, i čüjete; kâ slêpi priglédávajo, plantavi hodijo, gobavci se očiščávajo, glühi čüjejo, mrtvi gori stanjüjo, siromákom se Evangeliom nazveščáva.

²³ I blážen je, kí se vu méni ne spáči.

²⁴ Gda bi pa odíšli nazvišešávci Ivana, záčao je Jezuš gúčati k lüdstvi od Ivana: ka ste vö šli vu püščávo gledat? trst od vötra vugibajôčo?

²⁵ Ali ka ste vö šli vidit? človeka vu mêhkom gvanti oblečenoga? Ovo, kí so vu svetlom gvanti, i v radosti živéjo, vu králevski hižaj so.

²⁶ Ali ka ste šli vö vidit? proroka? Zaistino velim vám, i vékšega od proroka.

²⁷ Té je, od šteroga je písano: ovo jas pošílam angela mojega pred lícom tvojim, kí priprávi pôt tvojo pred tebom.

²⁸ Ár velim vám, vékši med porodjenimi od žén prorok od Ivana krstitela je ni eden nej; te náj ménši pa vu králevstvi Božem je dönok vékši od njega.

²⁹ I vse lüdstvo, štero je eto čülo, i publikánuške so pravičnoga pravili Bogá okrstivši se z Ivanovim krstom.

³⁰ Farizeuške pa i právdenicke so tanáč Boži zavrgli prôti sebi, i nej so se dáli od njega krstiti.

³¹ Erkao je pa Gospôd: komi bom záto priglihávao lüdínároda etoga? i komi so prispodobni?

³² Prispodobni so k deci na pláci sedéčoj i kričéčoj eden drügomi i govoréčoj: žveglárili smo vám, i nej ste plésali; plačno pesem smo vám popêvali, i nej ste se jôkali.

³³ Ár je prišao Ivan krstitel; ne jej krüha, ni vína ne pijé, i právite: vrága má.

³⁴ Prišao je Sin človeči; jej i pijé, i právite: ovo človek požirávec i víno pivec, publíkánušov priátel i grêšnikov.

³⁵ I spravičena je modrôst od vsê svoji sinôv.

IV.

³⁶ Proso ga je pa niki z Farizeušov, naj jej ž njim. I notri idôči vu hižo Farizeušovo, doli si je seo.

³⁷ I ovo edna žena vu onom mesti, štera je bíla grêšnica, gda bi zvêdila, kâ je Jezuš doli seo vu hiži Farizeušovoj, prinesla je eden alabaštrom mazala.

³⁸ I stojéča pri nogáj njegovi odzaja, plakajôča začne škropiti nogé njegove z kuzami, i z vlasmí glavé svoje je je brísala; i küšüvala nogé njegove, i mázala z mazalom.

³⁹ Vidôči pa eto Farizeuš, kí ga je zvao, erčé vu sebi govoréči: ete, da bi prorok bio, znao bi, što, i kákša je eta žena, štera se ga dotíče; ár je grêšníca.

⁴⁰ I odgovoréči Jezuš erčé njemi: Šimon, mám ti nikaj povedati. On pa velí: vučitel, povej.

⁴¹ Dvá dužníka je meo níki veritel; eden njemi je dužen bio pét stô sodôv, te drügí pa pétdesét.

⁴² Gda bi pa onedva ne mela nazáj dati, oböma je tá darüvao; povej mi záto, šteri ga bode med njima bole lübo?

⁴³ Odgovoréči pa Šímon erčé: štimam, kâ ov, komi je več darüvao. On pa erčé njemi: prav si sôdo.

⁴⁴ I obrné se k toj ženi, i erčé Šimoni: vídiš eto zeno? notri sem prišao vu tvojo hižo, vodô na nogê moje si mi nej dáo; eta je pa z skuzami škropíla nogé moje i z vlasmí glavé svoje je brísala.

⁴⁵ Küš si mi nej dáo; eta pa, kak sem notri prišao, je nej hênjala küšüvati nogé moje.

⁴⁶ Z oliom glavô mojo si mi nej nemazo; eta je pa z drágim mazalom mázala nogé moje.

⁴⁷ Záto, velim tebi, odpüščeni so njé vnôgi grêhi, kâ je vnogo lübila; komi se pa malo odpüstí, malo lübi.

⁴⁸ Erčé pa njêj: odpüščeni so ti grêhi.

⁴⁹ I záčali so ti v küp sedéči pri stoli praviti vu sebi: što je té, kí i grêhe odpüščáva?

⁵⁰ Erčé pa k toj ženi: vera tvoja je zdržála, idi vu méri.