Sv. Lukež 5 - Prekmurska NZ & Psalmi (1928)

V. TÁL. I. Od Petrovoga rib lovlenjá 1–11. II. Od gobavca očiščávanja 12–16. III. Od žlakom vdárjenoga 17–26. IV. Od Mátajovoga pozvánja 27–39. I.

¹ Prigôdilo se je pa, gda bi se lüdstvo tiskalo k njemi za volo poslüšanja rêči Bože, i on je stáo pôleg jezere Genezaret.

² I vido je dvê ládji stojéčivi kre jezere, ríbičke so pa vö odíšli ž njih vlaké prát.

³ Stôpivši pa vu edno ti ládj, štera je bila Šimonova, proso ga je, ka bi jo od zemlé odpelao edno malo; i sedéči včio je z te ládje to lüdstvo.

⁴ Gda bi pa hênjao gúčati, erkao je Šimoni: pelaj na globočíno, i püstite vlaké vaše na lovlenjé.

⁵ I odgovoréči Šimon erčé njemi: Mešter, cêlo nôč smo delali, i nikaj smo nej zgrabili; ali na rêč tvojo rasprestrém te vlák.

⁶ I tô činéči, veliko vnožino ríb se je v njega záprilo; trgao se je pa vlák njihov.

⁷ I kívali so tivárišom, vu drügom ládji bodôčim, da bi prišli, i pomágali bi njim; i prišli so, i napunili so obê ládji tak, da bi se pográžale.

⁸ Vidôči pa Šimon Peter, spadno je k kolenám Jezušovim, govoréči: odídi od méne, Gospodne, ár sem jas grêšni človek.

⁹ Ár ga je groza obvzéla, i vse, ki so ž njim bilí, nad lovlenjom ríb, štere so zgrabili.

¹⁰ Prispodobno pa i Jakuba i Jánoša sini Zebedeušove, kí so bili tiváriške Šimonovi. I erkao je Šimoni Jezuš: ne boj se, od eti máo bodeš lüdí lovio.

¹¹ I pelavši te ládje k zemli, nihávši vsa, nasledüvali so njega.

II.

¹² I prigôdilo se je, gda bi on bio vu ednom ti mêst; i ovo eden môž pun gobe; i vidôči Jezuša, spadnovši na obráz, proso ga je erkôči: Gospodne, či ščéš, moreš me očistiti.

¹³ I vtégnovši rokô, dotekno se ga je erkôči: ščém, očisti se. I preci je ta goba odíšla od njega.

¹⁴ I on njemi je zapovedao, naj nikomi ne povê; nego idi praj, ino se pokáži popi, i áldüj za očiščávanje tvoje, liki je zrendelüvao Môšeš na svedôstvo njim.

¹⁵ Razíšla je pa od toga bole ta rêč od njega; i vküp se je spravilo lüdstva vnogo poslüšat i vráčit se od njega od nemočnôst svoji.

¹⁶ On je pa odíšao vu püščávo, i molo je Bogá.

III.

¹⁷ I prigôdilo se je vu ednom ti dnévov, gda bi on včio, sedeli so pred njim Farizeuške i právde vučitelje, kí so prišli ze vsê mêst Galilee i Judee, i z Jerušálema; i môč Gospodnova je bíla, štera je njé vráčila.

¹⁸ I ovo možjé noséči na posteli ednoga človeka, kí je bio žlakom vdárjeni; i iskali so, kakda bi ga notri nesti mogli, i djáti pred njega.

¹⁹ I, gda bi ne najšli, kákda bi ga notri nesli za volo lüdstva, gori idôči na hižo, po ciglenoj strehi so ga doli püstili z postelov vrét na srêdo pred Jezuša.

²⁰ I vidôči vero njihovo erčé njemi: človek, odpüščeni so tebi grêhi tvoji.

²¹ I záčali so si premišlávati pisáčke i Farizeuške govoréči: što je té, kí guči eto prekléstvo? što more odpüstiti grêhe, nego sám Bôg?

²² Gda bi pa Jezuš spoznao premišlávanja njihova, odgovoréči erčé njim: ka premišlávate vu srcáj vaši?

²³ Ka je leži erčti: odpüščávajo se tebi grêhi tvoji? ali povedati: stani i hodi?

²⁴ Naj pa znáte, kâ oblást má Sin človeči na zemli odpüščávati grêhe (erčé tomi žlakom vdárjenomi:) tebi velim, stani gori, i vzemi gori postelo tvojo, idi vu hižo tvojo.

²⁵ I preci gori stánovši pred njimi, gori je vzéo ono, na kom je ležao, i odíšao je vu hižo svojo dičéči Bogá.

²⁶ I groza je obvzéla vse, i díčili so Bogá, i napunili so se z stráhom govoréči: ne štímana dugovánja smo dnes vidili.

IV.

²⁷ I po eti je vö šô, i vido je ednoga mautnara po iméni Levia, sedéčega na mauti; i erčé njemi: nasledüj me.

²⁸ I on je tá niháo vsa, gori je stano, i nasledüvao ga je.

²⁹ I napravo njemi je veliki máo te Levi vu hiži svojoj, i bilô je dosta lüdstva publikánušov i drügi, kí so bilí ž njimi pri stoli sedéči.

³⁰ I mrmlali so pisáčke njihovi i Farizeuške prôti vučeníkom njegovim govoréči: zakaj z publikánušmi i grêšnikmi jête i piéte?

³¹ I odgovoréči Jezuš erčé njim: ne potrebüjo ti zdravi vráča, nego ti betéžni.

³² Nej sem prišao zvát pravične, nego grêšnike na pokôro.

³³ Oni so pa erkli njemi: zakaj se vučenícke Ivanovi postijo čestô, i molitve činíjo, prispodobno i Farizeušovi; tvoji pa jêjo i piéjo?

³⁴ On njim je pa erkao: jeli morete činiti, naj se sinovje gostüvanja postijo dokeč je ž njimi ženin?

³⁵ Prído pa dnévi, i teda se kraj vzeme od njih ženin; teda se postili bodo vu oni dnévi.

³⁶ Pravo njim je pa i eto príliko: nišče ne dêva nôvoga gvanta záplato na stári gvant; nači se i to nôvo rasprašči, i k tomi stáromi se ne glíha nôvoga süknja záplata.

³⁷ I nišče ne vlêva nôvo víno vu stáro posôdo; nači rastrga nôvo vino to posôdo, i ono vö stečé, i posôda se pogübi.

³⁸ Nego nôvo víno vu nôvo posôdo vlêvajo, i obôje se zdrží.

³⁹ I nišče, kí stáro pijé, ščé preci nôvo. Ár velí: to stáro je bôgše.